Slikar mariborskega meščanstva in županstva. Kdo je bil pravzaprav Eduard Lind

Kdo je bil torej Eduard Lind? V literaturi o njem do sedaj ni bilo veliko napisanega. Bil je sin dimnikarja Christiana Petra Linda. Rodil se je leta 1827 v Hamburgu, leta 1846 pa je zaključil triletno učno dobo pri slikarskem mojstru J. von Diecku v Altoni. Pomočniško pismo mu je bilo izdano 27. junija tega leta. V pismu je imenovan le kot slikar, vendar imena mojstra in starešin dokazujejo, da se je izobrazil na področju risanja in slikanja. Leta 1850 mu je bilo v Hamburgu izdano domovinsko potrdilo, ki mu je služilo kot legitimacija v tujini in sočasno kot dovolilnica za vrnitev v rodno mesto. Vse naštete dokumente je skupaj z njegovimi skicirnimi mapami, dvema pečatnikoma in knjižico, v katero je beležil svoja dela, pridobilo Muzejsko društvo v Mariboru leta 1904, kasneje pa je bilo gradivo razdeljeno med Pokrajinski arhiv Maribor in Pokrajinski muzej Maribor.

V skicirnih mapah so ohranjene risbe, študije in akvareli. Nekateri izmed njih imajo tudi letnice nastanka in napise, iz česar razberemo, da se je Lind na svojem prvem potovanju v tujino v letih 1850 in 1851 zadrževal v Dresdnu ter v krajih vzhodno in južno od njega, leta 1852 v Spodnji Avstriji in na Štajerskem, leta 1853 pa na območju Dunaja. Lind se je s potovanja potem vrnil domov, nato pa mu je bila leta 1854 izdana potna listina za potovanje proti Gradcu, v Italijo in Francijo. Tretjega decembra 1855 je zapustil Gradec in se namenil v Maribor, kamor ga je pritegnilo prvo večje naročilo, poslikava stropa dvorane mariborske kadetnice, ki je bila zgrajena med letoma 1853 in 1856.

Mesto mu je priraslo k srcu

Maribor je sredi 19. stoletja pritegnil številne priseljence. K temu sta najbolj pripomogli izgradnja Južne železnice, ki je Maribor leta 1846 najprej povezala z Dunajem, nato pa leta 1857 še s Trstom, ter izgradnja železničarskih delavnic na desnem bregu Drave v Magdalenskem predmestju. Mesto je očitno zagotavljalo dovolj dobre življenjske razmere in s svojim meščanskim prebivalstvom omogočalo preživetje slikarju, ki se je po večletnem potikanju po Evropi v njem za stalno naselil. V času selitve v Maribor je bil star osemindvajset let, neporočen in brez otrok. Z malce domišljije si lahko predstavljamo, da je tako kot večina prišlekov, ki so v tem času prihajali v Maribor z graške strani, v Maribor pripotoval z vlakom. Morda lesena potovalna skrinja, slikarsko stojalo, skicirne mape, barve in čopiči – to je bilo vse, kar je prinesel s seboj. Mesto mu je priraslo k srcu, tukaj je ostal do smrti v začetku leta 1904. Bil je priča preobrazbe, ki jo je mesto doživelo v drugi polovici 19. stoletja – od preprostega podeželskega mesteca do pomembnega upravnega, finančnega, gospodarskega, trgovskega, cerkvenega, šolskega in kulturnega središča regije s stalno naseljeno vojsko in močnim uradništvom.

Po prihodu v Maribor se je Lind aktivno vključil v evangeličansko skupnost in bil v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 19. stoletja tudi član prezbiterija. Za skupnost je leta 1865 brezplačno naslikal oltarno sliko Križani, ki še danes visi v evangeličanski cerkvi v Mariboru. V skoraj petdesetih letih življenja v Mariboru je Lind naslikal številne portrete mariborskih meščank in meščanov, slikal pa je tudi sakralna dela in krajine ter se ukvarjal z obnovami slikarskih del. Kot podizvajalec je sprejemal razna manjša naročila, ki so zahtevala slikarsko znanje.

Lindovi portreti mariborskih županov in zaslužnih meščanov

V zadnjih letih življenja je Lind živel v materialno manj ugodnih življenjskih razmerah, saj naj bi mu zaradi krvne okužbe opešala desna roka. Umrl je 12. februarja 1904 zaradi srčnega zastoja. Bil je neporočen in brez otrok. Njegov naslov ob smrti je bil današnja Krekova ulica 4 (Kaiserstrasse 4). Pokopali so ga na evangeličanskem delu takratnega mestnega pokopališča ob Strossmayerjevi ulici v Mariboru, ki je bilo kasneje ukinjeno. Stroške pogreba je pokrila evangeličanska skupnost, mariborski meščani pa so zbrali denar in mu postavili nagrobni spomenik.

Poleg slike Križani za Evangeličansko cerkev v Mariboru je Lind naslikal še več kot 50 del s sakralno tematiko tako za zasebne naročnike kot tudi za Rimskokatoliško cerkev. Izdelal je tudi več portretov knezoškofa Antona Martina Slomška, v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor pa se je ohranil tudi portret knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika. Na podlagi vpisa v Lindovo beležnico je bil kot Lindov identificiran tudi ohranjen portret prelata Augutina Dude, ki ga hranijo v benediktinskem samostanu sv. Pavla v Šentpavlu v Labotski dolini.

Posebej zanimivi so Lindovi portreti mariborskih županov in zaslužnih meščanov. V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor jih je ohranjenih deset. Za mestno občino Maribor je Lind leta 1863 naslikal portret župana Andreasa Tappeinerja (r. 1810, u. 1868), leta 1883 pa še portret župana Matthäusa Reiserja (r. 1830, u. 1895). Visela sta v mestni hiši na današnjem Glavnem trgu. Za mestno hranilnico je Lind naslikal kar šest portretov. Portrete Andreasa Tappeinerja (1880), Henrika pl. Gasteigerja (1880), Alexandra Nagyja (1887), Matthäusa Reiserja (1889), Juliusa Pfrimerja (1894) in Josefa Dominika Ruperta Bancalarija (1901). Slednji je tudi zadnje znano Lindovo delo. Za Gledališko in kazinsko društvo je Lind naslikal še dva portreta istega tipa: portret Andreasa Tappeinerja (1868) in dolgoletnega predstojnika društva Romana Pachnerja ml. (1900). Portreti prikazujejo mariborske župane in zaslužne meščane v njihovem delovnem okolju. Največji poudarek je namenjen realistično naslikanim obrazom, njihove funkcije pa poudarjajo naslikani predmeti oziroma atributi, položeni na pisalne mize, ki pričajo o njihovih zaslugah za skupnost. Tako na primer na Reiserjevih portretih vidimo maketo Tegetthoffovega spomenika, za katerega postavitev je bil zaslužen, načrt višje realke (današnje Prve gimnazije) in druge dokumente, Tappeiner pa je upodobljen s statutnimi listinami.

Največ za zasebne naročnike

Eduard Lind je največ portretov izdelal za zasebne naročnike. V tistem času so bili zelo priljubljeni portretni pari, slikal pa je tudi posameznike. Upodobljenci so običajno doprsno oblikovani, postavljeni pred nevtralno ozadje, vsa pozornost pa je usmerjena k s fotografsko natančnostjo naslikanim obrazom. Razen oblačil, nakita in odlikovanj pri doprsnih portretih za zasebne naročnike ni nobenih dodatnih statusnih simbolov. Barvne poudarke zasledimo le pri treh damskih portretih, pri katerih je Lind izpostavil barvo in strukturo tkanin skrbno izbranih oblačil in modnih dodatkov.

V Lindovi beležnici je zapisanih več kot 150 različnih priimkov zasebnikov iz vrst mariborskega meščanstva, ki so pri njem naročali dela. Poleg portretov županov in zaslužnih meščanov so ohranjeni portretni pari zakoncev Matzl, Tappeiner, Bancalari (?), Seidl, Kurnigg, Walcher, Scherbaum in Staudinger ter portreti posameznikov: Franza Löschnigga, Juliusa Mulleja, Johanna Girstmayerja st., Romana Pachnerja ml. (?) in Josefa Bancalarija (?). V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor in v zasebni lasti pa so znani še trije za zdaj anonimni portretni pari in nekaj portretov neznanih posameznikov.

Zraven portretov in del s sakralno tematiko pa je Lind slikal tudi krajine. V beležnici je vpisanih 13 krajin, vendar večinoma ne vemo, za kakšne krajine je šlo. Za dr. Reiserja je leta 1861 naslikal Pokrajino ob Schwarzwaldu, leta 1867 za gospoda Staudingerja sliko Štirje letni časi, pri čemer je morda šlo za personifikacije oziroma alegorije letnih časov, leta 1872 pa za gospoda Duchatscha zgolj Krajino, ki je bila glede na visoko ceno večjega formata. Leta 1877 je Lind 161 dni delal Krajino za gospoda "dr. O. Reiserja na Dunaju", ki je bila verjetno prav tako velikega formata. V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor so Lindu pripisane še tri krajine, ki v beležnici niso omenjene. Gre za upodobitve steklarn Benediktov dol in Josipdol ter za upodobitev kraja Josipdol z gradičem. Umeščamo jih v zgodnjo dobo Lindovega ustvarjanja.

Štiriindvajset naročil letno

Eduard Lind je za seboj pustil ogromen slikarski opus, ki pa se je v 120 letih po njegovi smrti in po skoraj 170 letih, odkar se je priselil v Maribor, večinoma porazgubil. V 29 letih, ko je naročila zapisoval v beležnico, je prevzel 708 naročil, kar pomeni povprečno okoli 24 naročil letno oziroma dve naročili na mesec. Od tega je bilo 342 portretov. Bili so različnih velikosti in postavitev. Največ je izdelal doprsnih portretov, kar 95. Pri 13 delih je Lind v beležnici pripisal, da gre za majhen format, pri enem, da gre za velik format, pri 26 pa, da gre za oval. Pri 33 portretih je pripisano, da gre za replike že izdelanih izvirnikov, ki jih je prav tako izdelal Lind. Okoli 50 portretov je naslikal po fotografijah, ki so se takrat že uveljavile. Kljub dokaj natančnim zapisom v slikarjevi beležnici za nekatere upodobljence na ohranjenih slikah ne vemo, koga upodabljajo.

Eduard Lind je cene za naročila slikarskih del beležil v monetarni enoti "fl" (goldinar). Leta 1892 je goldinar zamenjala krona (menjava: 1 goldinar = 2 kroni). Cene Lindovih portretov so se gibale od 10 goldinarjev za majhne formate do 35, 50 in 70 goldinarjev za srednje in večje formate. Od leta 1882 je bila najbolj običajna cena za portret 70 goldinarjev. Letna najemnina za stanovanje s tremi sobami je bila v Mariboru v tistem času 200 goldinarjev. Lindovi letni dohodki so se iz leta v leto spreminjali. Nekatera leta je zaslužil tudi več kot 1000 goldinarjev, najmanj pa leta 1876, le 197 goldinarjev. V tem letu je prevzel samo šest naročil. Povprečno je zaslužil 746 goldinarjev letno. Leta 1870 je mestni uradnik v Ljubljani zaslužili letno od 200 goldinarjev, kar je bila najnižja plača sluge, do 1400 goldinarjev, kar je bila najvišja plača predstojnika. Leta 1882 štiričlanska družina z dvema šolarjema z letno plačo 400 goldinarjev ni mogla preživeti. Lind, ki je živel sam in ni imel otrok, je s svojimi dohodki, dokler je delal, lahko shajal.

Eduard Lind Gasse

Na Linda naj bi še posebej vplival v Gradcu rojeni štajerski slikar Ferdinand Mallitsch (Malič; r. 1820, u. 1900), ki je večino življenja preživel na posestvu Vukovski Dol v bližini Pesnice pri Mariboru. Okoli Mallitscha se je v drugi polovici 19. stoletja oblikoval krog umetnikov, med katere je sodil tudi Lind.

S svojim delom je Lind natančno dokumentiral mariborsko meščanstvo druge polovice 19. stoletja. Le majhen del njegovih del je prišel v zbirko Pokrajinskega muzeja Maribor, edinega slovenskega muzeja, ki hrani njegova dela.

V letih od 1941 do 1945, med nemško okupacijo, je bila po njem imenovana kratka ulica na desnem bregu Drave (Eduard Lind Gasse). Po okupaciji je bila ponovno preimenovana v Dušanovo, kot se imenuje še danes, spomin na umetnika pa je vedno bolj bledel.

Občasna razstava v kinu Partizan nas popelje med mariborske meščanke in meščane, ki so si privoščili Lindov portret, pa tudi v družbo županov in zaslužnih meščanov. Posebna pozornost je namenjena upodobljenkam in upodobljencem. Kdo so bili, kdaj so živeli, s čim so se ukvarjali, kje so bila njihova bivališča, kako so bili med seboj povezani, in ne nazadnje, kako je njihov portret prišel v zbirko Pokrajinskega muzeja Maribor.

Poleg predstavitve Lindovih del nas razstava popelje tudi skozi Maribor takratnega časa, ki se je v 50 letih, ko je tu živel Eduard Lind, močno spremenil.