Sto tisoč turških vojakov, Mariborčani pa se jim uprejo!

Zgodovinar in profesor na mariborski Filozofski fakulteti dr. Dragan Potočnik je lani kot gostujoči profesor predaval na univerzi Marmara v Istanbulu. Tam je veliko časa prebil v knjižnicah na azijski strani mesta, kjer je tudi univerza. Kot je pojasnil, so knjižnice zelo dobro založene z razno literaturo, kar mu je koristilo za končanje knjige o odnosih med Zahodom in islamskim svetom skozi zgodovino. Na podlagi odkritij v turških arhivih in knjigah se je tudi odločil, da napiše roman o turškem obleganju Maribora. Zgodbo o obleganju doslej poznamo le iz nemških virov.

"Po pogovorih s profesorji na oddelku za zgodovino sem počasi sestavljal mozaik dogajanja na tem turškem pohodu proti Dunaju leta 1532. Nisem strokovnjak za to obdobje, ampak ob obljubah kolegov na oddelku, da mi bodo pomagali pri raziskavah, sem se odločil, da se lotim iskanja turških virov o tem izjemno pomembnem obdobju našega mesta. No, nekaj poguma je k temu prispevalo tudi moje znanje branja in pisanja arabske pisave, hkrati pa tudi pomoč pri osvetlitvi teh dogodkov naših, zahodnih virov kolega dr. Andreja Hozjana, ki je pravzaprav kriv, da sem se lotil pisanja romana," je pojasnil razloge za raziskovanje obleganja Maribora. V šali pove, da ga je zanimalo tudi, kakšno vlogo je imel krojaček in ali ga Turki omenjajo v svojih virih.

Morporuk ob dravski vodi - staroturško ime za Maribor

"Ko sem prišel v rokopisno čitalnico Suleymanya, kjer je gradivo v digitalni obliki, sem bil prijetno presenečen, saj se ni bilo treba najaviti, tudi nisem potreboval posebne izkaznice. V Istanbulu je namreč priti v knjižnico pravi podvig. V čitalnici sem našel dve kroniki. V popotniškem dnevniku so na kratko opisane dejavnosti osmanske vojske iz dneva v dan. Tako smo dobil informacije o tem, kaj je osmanska vojska počela v drugi polovici septembra leta 1532, ko so bili pred Mariborom. Druga kronika je kronika akcije, kot bi lahko prevedli, in sicer gre za podrobnejše podatke o tem vojaškem pohodu. Obe kroniki sta napisani v stari turščini in v arabski pisavi. Branje je izjemno težka naloga, saj je stara turščina vsebovala le 20 odstotkov arabskih besed. Hkrati pa je treba znati tudi brati arabsko pisavo. Nato sledi še prevod v angleščino in nato v slovenščino, in ko se zdi, da je naloga končana, se soočaš s še eno težavo. Stavki so velikokrat težko razumljivi, imena krajev pa poturčena," razlaga o jezikovnih težavah.

Pa vendar je v rokopisu našel zelo jasen zapis, da se je turška vojska znašla pred trdnjavo Morporuk na robu dravske vode. "Ko mi je kolega z univerze Marmara pokazal stavek z jasnim zapisom Morporuk ob dravski vodi, sem imel občutek, kot bi odkril Trojo," je dejal. Poleg kronik, ki ju je odkril, obstaja še veliko listin in dokumentov. "Moji turški kolegi govorijo o milijonih straneh gradiva, ki pa žal ni urejeno. Še veliko Drave bo preteklo, preden bomo lahko znanje o osmanskem vojaškem pohodu leta 1532 dopolnili z arhivskih gradivom," še pove Potočnik.

V kroniki velikega vojaškega pohoda osmanskih Turkov, ki ga je organiziral Sulejman Veličastni, je Potočnik našel poti osmanske vojske od Istanbula proti Dunaju in nazaj. Po podatkih kronike je okoli stotisočglavo sultanovo vojsko sestavljalo dvanajst tisoč janičarjev, 30 tisoč anatolskih vojakov, 16 tisoč rumelijskih vojakov, 20 tisoč konjenikov, poleg tega pa še pripadniki lahkega konjeniškega odreda, imenovane akindžije, ki so jih navadno pošiljali na ozemlje nasprotnika, da ropajo in ustrahujejo prebivalstvo. Kadar so sodelovali z redno vojsko, so hodili pred njo ali pa so čuvali zaledje. Hkrati pa so Osmani na tem pohodu imeli Tatare in bosanske sile.

Köszeg kapituliral, a Turkom povzročil sramoto

Sultanova vojska je Istanbul zapustila 25. aprila 1532, na 19. dan ramadana. Potočnik opozori, da je pri prebiranju kronike naletel na težavo datumov, saj so zapisani v koledarju hidžra in jih je treba spremeniti v gregorijanski koledar. "Osem dni kasneje je vojska prispela v Edirne, kjer so ostali dvanajst dni. Šest dni kasneje so dosegli Plovdiv, nato Sofijo in 11. junija so prispeli v Niš. 25. junija sta sultan in paša prispela v Beograd, čez dva dni so prečkali reko Savo in postavil svoj štab na ravnici Srem, kjer so se jim pridružili anatolski in rumelijski vojaki. Srem je bil v 15. stoletju znan kot ključ do Madžarske in je bil eden od delov južne obrambne črte madžarske države. Mnoga mesta in trdnjave na tej poti, omenjajo se Ilok, Vukovar, Varaždin, Zemun, so imeli za Turke velik vojaški pomen. Bili so tudi pomembna trgovska središča regije, kjer je bil vsak teden bazar in enkrat ali dvakrat letno sejem. Na primer mesto Ilok opisuje kot mesto, ki ima več mošej, bazar, hamame, medrese. Ilok je danes mesto na Hrvaškem, kjer ne bi našli nič več od naštetega. Največji problem za turško armado na tej poti je bilo prečkanje številnih rek. Najbolj krvave bitke v tem tako imenovanem alamanskem - nemškem pohodu, so potekale avgusta, med obleganjem gradu Köszeg, danes mesta na Madžarskem, ki leži ob avstrijski meji. Kronika podrobno opisuje 19-dnevno obleganje. Mesto so Turki skušali razstreliti, sežgati, spodkopati, a jim ni uspelo," pripoveduje profesor.

Mesta Turki niso zavzeli, ampak jim je poveljnik Nikola Jurišić, ki je branil mesto z vsega 700-800 vojaki, tako turiški viri, 28. avgusta mesto predal. V znak predaje so Turki, kot razlaga Potočnik prejeli obljubljeni prapor: "Šlo je za navidezno kapitulacijo branilcev Köszega, ki pa ni mogla prikriti velike osmanske sramote. Sulejman, pretresen zaradi nepričakovanega odpora trdnjave, se je odločil za umik vojske čez Štajersko in pot domov. Zelo zanimiv je turški zapis po zmagi, ki pravzaprav to sploh ni bila: 'Potem ko bi prapori takratnih kraljestev vzniknili z obzorja, so poveljniki in paša sestopili s svojih konj in stali na tleh, sultan jih je pogledal z milostjo in globoko vero, izvedel je lep pozdrav in se ustavil ob vsakem od njih. Paša je položil obraz k njegovim nogam, pozneje so se z obrazom dotaknili sultanovih nog tudi drugi poveljniki'."

Potočnik razlaga, da so se na poti domov Turki najprej, v začetku septembra, ustavili ob današnjem madžarskem mestu Šopron: "Pisec kronike piše, da je mesto imelo veliko cerkva, kjer je bilo veliko nebeških zvonov z nešteto grdimi ikonami, kar je bilo treba uničiti. Neverniki in grešniki so v strahu za svoja življenja in premoženje prosili za usmiljenje in Turkom takoj izročili ključ mesta. V kroniki je govora, da so po Šopronu zaradi strahu in groze pred Turki padale trdnjave in mesta kar po vrsti. Vsi kraji na tej poti proti jugu so bili izropani in požgani. Kronika opisuje uničenje pokrajine od Gradca, Lipnice, Maribora, vzdolž Dravskega polja, pa vse do Zagreba. Gorelo je tako, da se zaradi dima, ki se je valil iz mest in trdnjav, ni videlo neba, nad gorami pa niso bili vidni oblaki, ampak dim gorečega ognja."

V delu kronike je zapisano: "Šli smo po pokrajinah nevernikov in jih s kadilom spreminjali v islamske. Tak ogenj je bil, da jim je vstopal v hiše od kota do kota in jih lovil. Sredi ravnic ob Muri in Dravi se je zaslišal zvok topov in mušket, iz krvovpijočih mečev pa so zjutraj in zvečer prihajale svetle strele po vsej njihovi deželi. V rokah mogočne turške vojske so bili neverniki v vseh pogledih nemočni, neizmerna bolečina, ki so jo povzročili, pa sta se obrnila na glavo kot drevesa v vodi, ko jih je turški meč zavojeval."

Trinajstega septembra so Turki prispeli na polje gradu Seckau, ki je imel veliko trdnjavi podobno cerkev na velikem trgu, imenovanem Leibnitz. Turški viri Lipnico imenujejo Layneçe. Pisec kronike navaja, da so so vojaki Lipnico zravnali z zemljo, poklali moške, ženske in otroke pa zajeli.

Do Maribora najprej prispele akindžije, glavnina nekaj dni kasneje

Do Maribora oziroma Morporuka je glavnina turške vojske, kot navaja njihova kronika, prišla 16. septembra, a Potočnik pojasni, da se je obleganje našega mesta začelo že prej, najverjetneje 13. septembra s prihodom akindžij, medtem ko se je glavnina vojske pred mestom prikazala verjetno res 16. septembra, čeprav drugi vir omenja 17. september. V kroniki piše: "Reka Drava je bila dosežena v pokrajini, imenovani Üslüpün, od koder je odprava krenila pred trdnjavo, imenovano Morporuk. Tam so ostali štiri dni, da so na obrežju Drave, na velikem polju, začeli postavljati šotore za bivanje vojske in graditi trden most." Pisec opisuje, da je 16. septembra mogočna vojska prešla sedem ali osem močvirij in da so na več mestih imeli težave.

Glavni razlog, zakaj so Turki želeli zavzeti Maribor, je most čez Dravo zaradi strateškega pomena, razlaga profesor Potočnik. "Prek mostu so hoteli prečkati reko. En oddelek vojske se je utaboril tik pred mestom in ga s ponavljajočimi napadi hotel zavzeti, medtem ko je ostanek vojske jugovzhodno od mesta iskal možnost ugodnega prehoda čez reko. Sultan Sulejman je kmalu spoznal, da se je mesto odločilo za obrambo, ki jo je vodil mestni sodnik Krištof Willenreiner. Sulejmanu se je mudilo domov, zato ni razmišljal o daljšem obleganju. Kljub temu da je obrambi primanjkovalo streliva, se je moral odpovedati vkorakanju v mestu in prečkanju reke čez most. Iz rečnih mlinov, natovorjenih na vozove, so Turki nekje med Limbušem in Viltušem graditi zasilni ponton čez reko," razlaga sogovornik.

Pa mit o krojačku? "Seveda v turških virih ni omenjen krojaček ali kdo, ki bi rešil mesto. Pisec kronike piše, da je bil Morporuk utrjen s trdnim obzidjem, branilci pa opremljeni s puškami, meči in puščicami. Opisuje jih kot bojevnike z demonskimi obrazi. Med bojevanjem naj bi bilo toliko dima, da človek ni mogel videti človeka. Lahko si le mislimo, kako hude ure so v tistih septembrskih dneh in nočeh preživljali Mariborčani. Stotisočglava turška vojska pod vodstvom enega najmogočnejših sultanov v turški zgodovini in na drugi strani neznatna mestna obrambna posadka s pomanjkanjem streliva."

Potočnik meni, da se kaj takega v zgodovini Maribora ni zgodilo. "Sto tisoč turških vojakov, Mariborčani pa se jim uprejo. Če se Turkom ne bi mudilo domov, bi porušili mesto v dnevu, dveh. So pa bili seveda prebivalci Maribora, bilo jih je okoli tisoč, prestrašeni, veliko jih je zbežalo na Pohorje, ostali so le branilci. Treba pa je vedeti, da se iz Avstrije do Maribora ni prišlo po poti, kjer je danes Šentiljska cesta, temveč prek Rošpoha. Turki so prišli prek Svečine, kampirali pa so od na območju od Kamnice do Ljudskega vrta. Pri obzidju pa so oblegali mesto," razlaga.

​Po prečkanju so most uničili

Kot je znano, je sultan, besen zaradi spodletelega načrta osvojitve Dunaja, ukazal uničenje celotne dežele. V noči z 18. na 19. september 1532 je zagorelo celotno območje v okolici cerkve sv. Petra (Malečnik), vse do Ptuja. Plenili so po celotnem Dravskem polju in uničevali tudi širšo okolico vse tja do Konjic, Jurkloštra, Planine pri Sevnici, Dobrne, gradu Lindek. Eno krdelo se je zapodilo proti Koroški, a so jih pri sv. Lovrencu dvakrat odbili in morali so se umakniti, razlaga Potočnik.

Glavnina turške vojske je čakala na polju pred mostom, ki so ga gradili. Sultan je s pašo 20. septembra ob zori prečkal most. O tem kronika piše: "Po zamisli vrhovnega poveljnika vojske Ibrahima paše so preko reke zgradili močan in vzdržljiv most z ladjami, kakršnega še niso gradili čez reko. Peti dan, ob zori, je sultan s svojimi vezirji in vojaki prečkal most in prispel na drugo stran reke. To je bil takšen prehod, da je bilo, kot da je Salomon tistega časa prečkal veliko morje s svojimi človeškimi in gin vojaki." Že naslednji dan je vojska most, potem ko ga je prehodila, požgala.

Turška vojska poti proti Dunaju ni nadaljevala, saj se je Sulejman predolgo zadrževal pri obleganju Köszega in bi jih, še preden bi prišli do Dunaja, dohitela zima. Vojska je na dan lahko prepotovala okoli 20 kilometrov. Mesto Köszeg še vedno ohranja spomin na osvoboditev izpod Turkov. V mestu vsak dan ob 11. uri zvonijo cerkveni zvonovi, 30. avgusta 1532 je namreč sultan Sulejman ob 11. uri ukazal umik.