Tihi odhodi iz bolnišnic: "Za medicinsko sestro ni praznika niti vikenda." Samo iz UKC Maribor je letos odšlo 61 zaposlenih v zdravstveni negi

Niso upornice. Niso glasne. So potrpežljive. In delavne. Najštevilnejši kader v zdravstvu. A vse bolj odhajajo. Že vrsto let medicinske sestre opozarjajo na slabe razmere, v katerih delajo, na podplačanost glede na svojo odgovornost in na nemogoče delovnike, ki jih preveč trgajo od družin. Toda nobena politika jih ne upošteva zares. Njihovi sindikati so v zadnjih tednih znova nekoliko zaostrili retoriko. Ne izključujejo stavke jeseni. Najbolj skrb vzbujajoči pa so tihi odhodi iz poklica, posebno s težkih delovišč.

Samo iz UKC Maribor je letos odšlo 61 zaposlenih v zdravstveni negi. Nekateri so se upokojili, drugi so preprosto dali odpoved. Najpogostejši razlog za slednje je prenaporno triturnusno delo, nam pove Hilda Rezar, glavna medicinska sestra UKC Maribor. "Najtežje jim je balansirati med privatnim življenjem, družino in službo. Vsi si želijo delati pri nas, a jih tempo preveč obremenjuje."

Če je pri hiši zdravstveni delavec, to pomeni, da se vsa družina prilagaja njemu, prizna ena izmed medicinskih sester na mariborski urgenci. "To ni služba od ponedeljka do petka dopoldan. Delamo ponoči, ob vikendih. Ko se nekateri ob koncu tedna veselijo piknikov in domače družbe, se medicinske sestre ob sedmih zjutraj že pripeljemo v službo za 12 ur in nas doma cel dan ne vidijo," doda.

Delale tudi štiri vikende zapored

Če so nekoč medicinske sestre zapuščale domove za stare in raje odhajale na delo v bolnišnice, je danes obrnjeno. Novi domovi za ostarele takoj pridobijo kader, čeprav ne ponudijo višje plače. Le delovne razmere so boljše, pove Rezarjeva. Odhajajo tudi v zdravstvene domove, kjer ni izčrpavajočih nočnih dežurstev in dela ob vikendih.

Ne glede na triturnusno delo in visoke obremenitve ter dejstvo, da delajo na terciarnem nivoju in so to načeloma zahtevne storitve, medicinske sestre v UKC začenjajo celo z nižjo plačo kot na primarni ravni, torej v zdravstvenih domovih in domovih za ostarele. "To je skrb vzbujajoče. Medicinska sestra, ki dela brez turnusa, dobi več od tiste s turnusom. To bi moralo biti vrednoteno drugače. Smo le terciarna ustanova, pokrivamo vse specialnosti. Te, ki so odšle, so mi razlagale, da so delale tudi štiri zaporedne vikende v dežurstvu, da so prišle do plače, s katero so lahko živele," pravi Rezarjeva.

Posebno mlade, ki odhajajo iz bolnišnic, najbolj moti nočna služba. "Trga se jim srce, ko doma puščajo otroke. To je tudi po deset dni na mesec," razlaga Hilda Rezar. Sogovornica z urgence pritrdi. Sama še nima družine. "Je pa žalostno poslušati kolegice z otroki. Nedolgo nazaj mi je ena povedala, da ji je sinek, ko je morala v službo, rekel, da si tudi on želi, da bi bil tako hudo bolan, da bi mamica ostala doma." Take situacije obležijo na duši. Tiste, ki imajo majhne otroke, tako začnejo tehtati. In pogosto prevlada to, da izberejo čas za družino.

"Če nimaš partnerja, ki bi te v tem podpiral, se v tem poklicu izgubiš. Potrebuješ podporo domačih. Partnerjevo podporo. Za ta poklic ogromno žrtvuješ. In ko potem pridejo ljudje sem brez spoštovanja in se nad nami izživljajo, nam govorijo, da živimo na tuj račun in samo sedimo brez dela, te na koncu dneva boli. Ne vem, kdaj smo ljudje tako izgubili občutek za sočloveka," še doda medicinska sestra, ki dela v triaži, kjer je deležna največ slabe volje čakajočih. Ko dela 12 ur v triaži, pregleda tudi do 300 pacientov. To se razdeli na tri sprejemne medicinske sestre. Ki imajo samo en odmor. "Včasih po šestih urah niti ne slišim, kaj mi pacienti govorijo. Ker enostavno več ne gre," prizna. Prisiljene so "štancati", kar ljudi tudi razjezi, a kriv je sistem.

Posledice čutijo bolniki

Ne le tisti z družinami, tudi drugi zaposleni v zdravstvu pogrešajo svoj prosti čas. "Za medicinsko sestro ni praznika niti vikenda. Izgubljaš pristen stik z domačim okoljem in manjkaš na dogodkih, ki so v naši kulturi pomembni - od nedeljskih kosil do rojstnih dnevov in druženj ob praznikih. Posledično izgubljaš smisel in si še bolj utrujen," se strinja diplomirani zdravstvenik na oddelku intenzivne nege za bolnike s covidom. Po eni strani ni časa za počitek, na drugi pa je velika odgovornost, še opozori. "Zdravnik predpiše zdravilo, ti ga zmešaš in apliciraš. Narediš lahko usodno napako. In to ti uniči življenje. Če povzročiš izgubo človeka, ker si bil preobremenjen, je to nepopravljiva stiska. Ker so tveganja tako velika, bi tudi nagrajevanje moralo biti višje," doda zdravstvenik. In še: "Ne obžalujem, da to počnem. Ampak velikokrat sem v stiski, ali delam prav. Večkrat bi kdo od bolnikov potreboval več psihološke podpore, ampak ga enostavno zapreš in obravnavaš samo biološko."

Posledice tako čutijo bolniki, ker niso deležni nege, kot bi si jo zaslužili. "Pogosto je biološka nega zagotovljena, pozabimo pa na odnos do bolnikov. Nekateri potrebujejo samo pogovor. V resnici pa tudi nega ni vedno opravljena, kot bi bilo treba. Sestaviš si hierarhijo prioritet, kar boš v določeni časovni enoti sploh zmogel. Potem nenujne stvari pač ne pridejo na vrsto. Kar je lahko ogrožajoče za nadaljnji potek zdravljenja. Ker varčujemo pri medicinskih sestrah, pa zdravljenje na koncu stane več," pove sogovornik.

Enostavne rešitve ni, saj pacienti potrebujejo nego tudi ponoči in ob vikendih, praznikih. A šlo bi lažje, če bi bilo kadra dovolj. "Potem bi delo teklo bolj umirjeno, manjkrat bi prišli na vrsto za dežurstvo. Je velika razlika, če si dvakrat na teden po službi še dežuren ali le dvakrat na mesec. Naše delo ni lahko. Čez dan smo štiri na oddelku, potem pa ostanem sama čez noč z istimi pacienti, z istimi potrebami, terapijami ...," razloži Rezarjeva.

Na urgenci naj bi bile medicinske sestre proste dva vikenda v mesecu. Ampak to se zgodi zelo redko, ker jih je tako malo, da ob bolniških kolegic ne morejo izkoristiti svojih prostih dni. Njihov delovnik je takšen: "Imamo en dnevni vikend, delamo 12 ur v soboto in nedeljo čez dan. Potem en nočni vikend, sobota in nedelja nočna 12 ur. Potem pa imamo še eno polovičko, torej ko v soboto zjutraj zaključimo nočno, kar v resnici pomeni, da imamo prosto le nedeljo. Povsem prosti vikend pa je samo eden. Torej delamo čez teden dopoldan, nato imamo nočni vikend, ko delamo v soboto in nedeljo 12 ur ponoči. Potem spet ponedeljek in torek delamo ponoči in smo proste do ponedeljka. To so v tem mesecu edini prosti dnevi, ki so nam na razpolago, da lahko kaj počnemo. A se zalomi ob bolniških staležih. In potem moramo ob teh dnevih, ki jih vse tako težko čakamo ves mesec, priti v službo. Večinoma nam vsaj en prosti dan od teh odpade. Če torej želimo medicinske sestre zadržati, je treba povečati število diplomiranih medicinskih sester, da se bo kader sploh lahko spočil," opozori triažna medicinska sestra.

Že četrti razpis brez prijave

Ne odhajajo le v Mariboru. Iz ljubljanskega UKC je v času epidemije odšlo 280 medicinskih sester, samo letos 100. V zadnjih letih je bilo tam nenadomeščenih 150 odhodov. Tudi iz drugih bolnišnic odhajajo, kot prikazujemo v grafiki. Na Ptuju, v Slovenj Gradcu in Murski Soboti trdijo, da še lahko zagotavljajo nemoteno delo oddelkov, tudi v Celju sprejema bolnikov še niso omejevali zaradi pomanjkanja kadra. Drugače je v Ljubljani. "Predvsem iz naslova pomanjkanja kadrov zdravstvene nege smo na področju hospitalizacij do konca maja opravili 84 odstotkov plana. Na področju ambulant 96 odstotkov," so nam povedali v ljubljanskem UKC.

V UKC Maribor manjka 22 odstotkov medicinskih sester. To je okoli 200 oseb. Nekatera delovna mesta so še posebno nepriljubljena. Za deset delovnih mest na kirurškem področju imajo že četrti razpis, a ni niti ene prijave. Kadrovsko stisko zdaj marsikje rešujejo z razporejanjem na druga delovišča in spreminjanjem delovnih procesov. Kar tudi ni najboljše, saj so nekateri zaposleni premeščeni proti svoji volji, kader, ki se na novo vzpostavlja, pa je neutečen, izpostavi zdravstvenik z oddelka intenzivne nege bolnikov s covidom.

"Situacija je zelo kritična. Skozi pridemo samo zaradi ogromnega angažmaja vsakega posameznika in zaradi vključitve študentov v naše delo. S študenti smo začeli delati v 2017, a ker so se zelo izkazali in ker se je to pokazalo tudi kot odlična popotnica za kasnejšo njihovo zaposlitev, smo jih pred epidemijo imeli že 47, v času epidemije pa kar 174," pove Rezarjeva.

Mlade privabljajo s štipendijami, lani so uvedli tudi plačevanje šolnine za srednje medicinske sestre in zdravstvene tehnike, da se lahko izobražujejo še naprej. A kot kaže, to ni dovolj, da bi mladi želeli delati v tej ustanovi. Študentka prvega letnika zdravstvene nege nam je povedala, da o delu v UKC ne razmišlja več. "Nikakor ne razmišljam o tem, da bi po študiju delala v Sloveniji, ampak bom odšla v Avstrijo. Videla sem, kakšen je tukajšnji sistem, in bom raje poskusila kje drugje," pravi po osmih mesecih spoznavanja dela v mariborski bolnišnici. Kaj bi jo pritegnilo, da bi ostala? "Da bi vladali dobri odnosi. Da bi me zaposleni lepo sprejeli. Da bi lahko normalno izkoristila dopust, ne da se je treba tako boriti zanj. Ne toliko plača kot ugodne delovne razmere."

Zdi se, da stroka niti sama ne ve, kako pritegniti mlade. Njihovo šolanje poteka tako, da v času izobraževanja spoznajo tudi praktično delo in razmere. Nekatere tako že odvrne, da bi sploh začeli delati v tem poklicu. "Punca, ki je z mano študirala, je takoj po diplomi odšla h kozmetičarki in tam zdaj 'dela nohte'. Rekla je, da se nikoli ne bi zaposlila v svojem poklicu. In najini plači se ne razlikujeta bistveno. Ko so prazniki in ima več strank, njena celo preseže mojo," pove medicinska sestra z urgence. Tega, da kolegica nima nočnih dežurstev, ni treba izpostavljati.

Namesto medicinske sestre ni robota

Rezarjeva pove, da bi si želeli bolj fleksibilen delovni čas. A tudi to je povezano s tem, da kadra ni dovolj ... Začarani krog, iz katerega se ni mogoče enostavno izviti. "Tako ne gre naprej. Država nam mora pomagati. Mi smo pomembni za zdravo družbo za vse ljudi. Če ne bo zdravih delavcev, tudi gospodarstvo ne bo moglo delati. Če bo kdo čakal na zdravniški poseg eno leto, ga gospodarstvo ne bo imelo v procesu. Vsi si želimo, da je ta obrat čim hitrejši, da se človek čim prej vrne na delo. Ampak to pomeni, da mora biti v zdravstvu dovolj delavcev. In da so finančno dovolj ovrednotene," sklene prva medicinska sestra mariborskega UKC.

Zdravstvenik z oddelka intenzivne nege bolnikov s covidom je prepričan, da bi kadra na trgu lahko bilo dovolj. "V določenih obdobjih so določene dejavnosti bolj zanimive in potrebne. Nekoč tudi ni bilo programerjev in razvijalcev aplikacij. Ko se je videlo, da ima to prednosti za družbo, se je začelo množično izobraževati ta kader. In nagrajevati. Zdaj so časi, ko je potreba družbe celostna zdravstvena oskrba. Kar družba potrebuje, je pač treba nagraditi. Mogoče ne potrebujemo več toliko bančnikov, ker nam bilance računajo računalniki. Namesto nas pa ni robota, ki bi lahko opravil zdravstveno nego. Denarja je dovolj. Samo razporediti ga je treba pravično. Če lahko dobi programer visoko nagrado, zakaj si je ne zasluži še medicinska sestra, ki rešuje življenja? Ali niso življenja vredna več od vsake tehnološke naprave?"

Potrebe po medicinskih sestrah se vsako leto povečajo za deset odstotkov, saj se prebivalstvo stara in je pacientov iz dneva v dan več. Kolikšna je potreba po zaposlitvi medicinskih sester, pa se je znova izrazito pokazalo prav v času epidemije.