Utrujeni od oblastniških igric

Zato je novica, da je predsednik vlade Janez Janša sodeloval na virtualni mednarodni konferenci z naslovom Kako povrniti zaupanje, bolj kot realnost zvenela kot prvoaprilska šala. Če pri čem, bi lahko sodeloval kvečjemu na konferenci, na kateri bi po korakih razložil, kako se obnašati in ravnati, da povsem zgubiš zaupanje večine prebivalstva v krizi, kjer je sodelovanje ključno. Kako se lotiš poskusov razgradnje neodvisnih institucij, ki so pomembne za nadzor oblasti, in kako blatiš vsako odločitev najvišje sodne institucije v državi, ki vsakič znova opozori, da je spoštovanje prava nekaj, kar je tej vladi vse bolj tuje.

In najbolj izpostavljeni ministri v tej epidemični zgodbi v tem niso niti za odtenek boljši. Po eni strani skrajno žaljivi in avtoritarni nastopi po principu zakon, to sem jaz, po drugi povsem neprepričljivo zagovarjanje ukrepov in odrekanje vodenju lastnega resorja kot ceni za obstoj v vladi. Zato reakcija, ki smo ji bili priča po tem, ko so bili ravnatelji primorani pri starših učencev in dijakih poizvedeti, ali bi se ti samotestirali, ne preseneča. Amaterski pristop ministrstva za izobraževanje kaže bodisi, da se ob vseh predhodnih komunikacijskih zdrsih niso naučili ničesar, bodisi jim je povsem vseeno, koliko ljudi bodo prepričali o smotrnosti tega ukrepa, ki bi lahko pomembno prispeval k temu, da bi pouk v šolah vendarle tekel vse do konca leta. A s takim pristopom se vse skupaj spreminja v farso. Na plan so butnile frustracije tipa "mojemu sončku pa že ne boste povzročali dodatnih nepotrebnih bolečin z vrtanjem po nosu", zato se moramo starši vprašati, kaj dejansko si želimo.

V svojih domovih najbolj vidimo in občutimo, kakšne posledice pušča večmesečno šolanje na daljavo. Se bomo zdaj, samo zato, ker se nam vse bolj upira, ko iz dneva v dan opazujemo, kako vlada skrbi predvsem za svoje interese in kako s pozicije moči seje nestrpnost in sovraštvo do vseh, ki se ji drznejo oporekati, uprli na ta način, da ne bomo soglašali s samotestiranji? Palčke v nosu so najmanjši napor, ki ga lahko zmoremo za to, da bi otroke ubranili nepotrebnih karanten in s tem ponovnega šolanja na daljavo.

Kar je bolj skrb vzbujajoče, so vse druge posledice, ki so nastale pri otrocih in mladih, pa vlada tudi v zadnjih mesecih za njihovo odpravo ni poskrbela za dodatne sistemske rešitve, čeprav so strokovnjaki že lansko poletje vpili, da stvari vse bolj vzbujajo skrb. Psihiatrične ambulante so polne mladih, ki ne vidijo več izhoda iz stisk in tesnobe. Enako je na bolnišničnih psihiatričnih oddelkih. Čakalne dobe za obravnavo v tovrstnih ambulantah so bile nedopustno dolge že prej. O študentih, ki so priključeni na online predavanja že vse od srede oktobra, so začeli razmišljati slaba dva meseca pred začetkom izpitnih rokov, čeprav so se pozivi k ukrepanju vrstili vse leto. Koliko je teh, ki niti pomoči ne zmorejo več poiskati, saj so obupali nad sabo in okolico, ostaja neznanka.

Psihosocialno stanje prebivalstva se slabša in se bo še poslabševalo. Epidemija duševnih bolezni je neizogibna. Zato je nujno, da se tudi v teh dneh, ko nas oblast zavoljo golega preživetja sili za štiri stene, ozremo k bližnjemu, sosedu, znancu in mu posvetimo nekaj pozornosti.

Smo sami še sposobni preseči apatijo, ki vse bolj lega na deželo? Tej vladi ustreza, da je večina apatičnih, sprijaznjenih s situacijo, kajti tako je najlaže upravljati državo. Tega pa ne smemo dovoliti.

Ravno zavoljo tistih, ki prihajajo za nami in ki jim moramo biti vzgled. Posamezniki, ki si upajo in delajo prve korake za to, da se oblastniška aroganca vse bolj krha, tudi in predvsem s pomočjo varuha ustavnega reda - ustavnega sodišča -, so nam lahko vzor, da se da. In zato je nujno, da tudi vsak od nas v tej epidemični blaznosti nesmislov naredi korak več, za naše skupno dobro.

Obupati in se vdati zaradi utrujenosti od oblastniških igric bi bila najslabša opcija.