Pomembno vlogo v oblikovanju državljansko ozaveščenih in moralno pozitivno delujočih ljudi ima tudi izobraževanje, zlati obvezno, ki prispeva k usvajanju in ponotranjenju raznolikih sestavin državljanske kulture.
Na ravni osnovne šole se v slovenski družbi sistematično izobraževanje začne s predmetom državljanska in domovinska vzgoja ter etika (DDKE), ki se v obsegu 35 ur izvaja v 7. razredu. Pri pouku tega predmeta se učitelj (po lastni izbiri) lahko poslužuje različnih učbenikov, ki so napisani v skladu z učnim načrtom. Splošna ciljna usmeritev DDKE je v celoti sprejemljiva, saj naj bi sistematično razčlenjeni pouk prispeval k razvoju politične pismenosti (od poznavanja sestave in delovanja skupnosti, načel demokratičnega odločanja, človekovih in otrokovih pravic do poznavanja mednarodnih razmer in pogojev življenja ljudi v različnih delih sveta) in kritičnega mišljenja; ob tem pa naj bi razvijal tiste veščine, ki omogočajo "dejavno vključevanje učencev v družbeno življenje".
Ali lahko molk o NOB in socializmu prispeva k ponosu na nacionalno pripadnost
Kako se uresničujejo vzgojni cilji?
Ob mnogih možnih virih informacij v sedanjosti učbeniki niso edini pripomoček pri seznanjanju učencev s predpisano snovjo, so pa gotovo izjemno pomembna (skupna) podlaga za poučevanje in usvajanje potrebnega znanja. V šolskem letu 2019/20 je v uporabi več učbenikov, ki delno enotno ali podobno obravnavajo predpisano snov, besedilni del pa različno obsežno dopolnjujejo z ustreznimi bolj ali manj privlačnimi ilustracijami in z dokumenti (na primer Splošna deklaracija človekovih pravic, Konvencija o otrokovih pravicah). V nadaljevanju bo pozornost usmerjena na nekatere značilnosti učbenikov z vidika ciljev tega predmeta in njegove vsebinske umeščenosti v zgodovinsko dinamiko slovenske družbene skupnosti in države.
Kako so spoštovani zlasti tisti cilji, ki zadevajo RS kot skupnost državljanov, bomo preverili z analizo petih učbenikov, ki so v rabi v šolskem letu 2019/20. To so:
1. Justin, Janez (ur., 2013): Državljanska in domovinska vzgoja ter etika, učbenik za 7. razred.
2. Mahmout, Daša Ganna, Tawitian Elissa, Zupančič, Mateja (2018): Jaz, midva, mi 7. Učbenik za domovinsko in državljansko kulturo in etiko v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett.
3. Hafner, Iztok et al. (ur. Eva Klemenčič, 2018): Domovinska in državljanska kultura in etika. Učbenik za 7. razred osnovne šole. Ljubljana: i2 (prvi natis, prva izdaja). Zasnova: J. Justin.
4. Karba, Pavla, Darja Lasič, Nataša Jesenko (2018): Domovinska in državljanska kultura in etika 7: učbenik za domovinsko in državljansko kulturo in etiko v sedmem razredu osnovne šole. 3. izdaja, 3. ponatis. Ljubljana: MK.
5. Černigoj, Matej, Maša Žvelc (2013): Svet smo mi 7: učbenik za domovinsko in državljansko kulturo in etiko v sedmem razredu osnovne šole (1. izdaja, 2. natis). Ljubljana: DZS.
Skupna značilnost vseh učbenikov se kaže v tem, da je operativni cilj, ki določa, da "učenci pridobijo osnovna spoznanja o nastanku RS", uresničen pomanjkljivo, enostransko in z veliko luknjo v navajanju zgodovinsko pomembnih dejstev za obstoj skupnosti do nastanka samostojne države, Republike Slovenije. Podajanje "osnovnih spoznanj" se v učbeniških razlagah (in ilustracijah) v glavnem opira na model razcepljenosti (dihotomije) družbene urejenosti, z "demokracijo" na eni strani in "totalitarizmom" na drugi. Takšna delitev vsebuje poenostavljene razlage, ki temeljijo na izenačitvi fašizma, nacizma in komunizma. Komunizmu kot glavni sestavini "totalitarizma" pripišejo pretežno le negativne, zločinske lastnosti sistema, temu nasproten in kot odrešujoč plod "zahodne civilizacije" pa je "demokratični" red, ki je značilen za RS po odpravi "komunizma". V nadaljevanju bodo predstavljeni primeri takšne prakse iz zgoraj omenjenih učbenikov.
Komunizem in nasilje
V učbeniku J. Justina je v kratkem opisu nastanka RS takoj opazna enostranska podoba "dela države", ki skrči vse dogajanje (v "Jugoslaviji", mimogrede - brez ustreznega naslova) na to, da "si je vso oblast prilastila politična stranka komunistov, ki jo je vodil Josip Broz - Tito. Komunisti so (…) uvedli totalitarni režim"; sam komunist pa je opredeljen kot "privrženec ideje, da lahko ena sama skupina ljudi, ki si za neko obdobje nasilno prilasti vso oblast, nadzoruje družbo in doseže, da bodo vsi ljudje enaki". Ob besedilu so tudi vidne (vizualne) ponazoritve, ki dodatno krepijo predstavo o totalitarizmu in njegovi glavni zločesti obliki - komunizmu. Pri pretresljivi podobi taboriščnikov iz koncentracijskega taborišča (Auschwitz) je sicer omenjen nacizem, vendar je takoj za tem napis, da je "množične zločine nad svojimi državljani izvrševala komunistična oblast v Sovjetski zvezi (…), tudi v Jugoslaviji". Niti besedice ni o samoupravnem socializmu, o posebnostih življenja v zvezni državi (SFRJ), ki so jo občutno razlikovale od "komunističnih" držav vzhodnega bloka. Prav tako niso niti omenjene posebnosti razvoja Slovenije v primerjavi z drugimi republikami (policentrični razvoj, odprte meje, vloga SZDL itd.).
V drugem učbeniku (Mahmout in drugi) se za naslovom Kako je nastala Republika Slovenija? odgovor začne v "predzgodovini" (od 15. stoletja), na koncu časovnega traku pa je skrajno skopo predstavljena zadnja doba pred plebiscitom: "V 80. letih 20. stoletja je zaradi politične in gospodarske krize v Jugoslaviji, kršenja človekovih pravic ter totalitarnega režima med prebivalci Slovenije dozorela misel na samostojno slovensko državo. Slovenski politiki so se odločili, da izpeljejo plebiscit – splošno ljudsko glasovanje o samostojnosti."
Pri "oblikovanju slovenske narodne identitete" letu 1918 sledi kar 1991, popolnoma je preskočeno tudi prelomno obdobje odpora v času druge svetovne vojne, ko je bil celovito ogrožen obstoj narodne skupnosti; ni sledi o okupaciji, kolaboraciji in NOB, tu ni fašizma ali nacizma, je le splošna opredelitev totalitarizma in njegovih slabosti, totalitarni režim pa je posebej pojasnjen kot način vodenja države, ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno podreja ciljem državnega vodstva, kasneje pa je težišče le na komunizmu, ki je v okvirčku (Slovarček) opredeljen kot "totalitarna družbenopolitična ureditev, ki se je zavzemala za odpravo zasebne lastnine". Zaman iščemo opredelitev pojma kapitalizem, najdemo pa kakšno drugo "spoznanje".
K negativni podobi "komunizma" prispeva tudi obravnava kršitev človekovih pravic v oddelku Stanje človekovih pravic v Sloveniji, v enoti Povojni izvensodni poboji; tu je vsebina predstavljena s sliko in s podnapisom: "V Kočevskem rogu se nahajajo brezna ubitih v množičnih izvensodnih pobojih ob koncu druge svetovne vojne." Osnovno besedilo pa sporoča: "Neposredno po koncu druge svetovne vojne so se zgodili množični poboji vojnih ujetnikov in civilnega prebivalstva. Bili so usmrčeni brez sodne obravnave in dokazane krivde. Za poboje še do danes nihče ni kazensko odgovarjal. Po vsej Sloveniji je evidentiranih okoli 600 množičnih grobišč." O tem, kaj se je dogajalo med vojno, vlada praznina.
Operativni cilj je uresničen pomanjkljivo, enostransko in z veliko luknjo v navajanju zgodovinsko pomembnih dejstev za obstoj skupnosti do nastanka samostojne države
Evropskost, patriotizem in vzorniki
Izrazito v evropsko sodobnost je usmerjen četrti učbenik (Karba in drugi), kar se kaže že v uvodnem nagovoru učencem: "V državah EU je skupen cilj celotnega šolskega sistema vzgajati mlade v duhu etičnih vrednot, predvsem v razumevanju in sprejemanju mnogovrstnih človeških različnosti ter aktivnega odgovornega državljanstva in domovinske pripadnosti." Ob tej - za prihodnost prijazni - usmeritvi pa v učbeniku ni najti besedilnega pojasnjevanja o zgodovinskem ozadju (poreklu oziroma nastanku) sedanje države.
Praznina v predstavljanju "predzgodovine" samostojne slovenske države se kaže tudi v petem učbeniku (Černigoj, Žvelc), ki je sicer učencem in učenkam najbolj prijazen in edini, ki vsaj natančno poimenuje državne tvorbe, v katerih se je odvijal razvoj slovenske narodne skupnosti pred nastankom samostojne države. Ta učbenik, v primerjavi s prvimi štirimi, izstopa po nekaterih drugih vidikih, na primer z vključeno občutljivostjo za diskriminacijo po spolu v vsakdanjem življenju, s spodbujanjem učencev h kritičnemu premisleku z vidika vloge vsake posamezne osebe v ustvarjanju novih, bolj enakostnih okoliščin v vsakdanjem življenju. K branju in h kritičnemu presojanju pa vabijo tudi uvajalna besedila v posamezne enote in sami načini obravnave, ki bi lahko postali skoraj idealni, če bi nekaterih delov učbeniške snovi ne krčili v skladu s spremenjeno, predelano in nepopolno zgodovinsko podobo "domovine".
Krčenje je navzoče tudi pri predstavitvi "patriotizma", saj obravnava v zadnjih dveh učbenikih preprosto molči o času, ko je bilo domoljubje na najhujši preizkušnji v zgodovini slovenskega naroda. Takšna hiba pa nikakor ni ustrezna podlaga za uresničevanje vseh drugih priporočil in vsebin, ki temeljijo na spoznavanju samega sebe, sebe v ožjem in širšem družbenem okolju (zlasti v državi in svetovni skupnosti). Obravnava domoljubja (patriotizma) je v četrtem učbeniku dopolnjena le s fotografijo Rudolfa Maistra, v petem pa ji je dodan podnapis o njegovem zgodovinskem dejanju in sklep: "Njegovo dejanje je primer patriotizma – predanosti svoji državi."
Ob tem, ko je umestitev tega vzorniškega lika vsekakor primerna spodbuda za razvijanje patriotične naravnanosti učencev in učenk, pa se lahko vprašamo, ali ni v kasnejšem boju za obstanek narodne skupnosti nobene osebe ali dejanja, ki bi spodbujalo domoljubje, občutek pripadnosti prav tej skupnosti kot eni izmed mnogih v Evropski uniji. Ali lahko k ponosu na nacionalno pripadnost in zavzetost za miroljubno sobivanje prispevajo le splošne razlage in opredelitve človekovih (in otrokovih) pravic? Po čigavih merilih naj mladi ne dobijo možnosti seznanjanja s svobodo- in domoljubnimi dejanji v času NOB, ko pa v nekaterih drugih evropskih državah svojega odporniškega gibanja zoper nacizem (ali fašizem) ne izključujejo iz zgodovinskega spomina, ob katerem se oblikujejo lastnosti posameznika za sedanje in prihodnje obnašanje in delovanje?
Naključna ali namerna pristranskost?
Če bi se molk o odločilnem obdobju v razvoju slovenske narodne skupnosti pojavil samo v enem ali največ dveh učbenikih DDKE, bi lahko to dojeli kot naključje ali kvečjemu kot posledico in izraz mnoštva perspektiv v gledanju na zgodovino. Ker pa je ta vsebinska vrzel splošna značilnost vseh pregledanih virov, lahko upravičeno sklepamo, da pristranskost v predstavljanju "predzgodovine" demokratične RS ni naključna, temveč hotena posledica prevladujočega toka sprevrnjenega pojasnjevanja zgodovinskih dejstev. Obstoječa vrzel v učbenikih predstavlja resno oviro za nepristransko poučevanje in uresničevanje vzgojnih ciljev, katerih ponotranjanje je nujno za strpno sožitje.
Odprava sedanje hibe pri izvajanju predmeta DDKE v osnovni šoli je vsekakor potrebna tudi glede na cilje in vrednote mednarodne skupnosti in EU, ki jih je RS dolžna spoštovati. Za uresničitev te naloge je odgovorno ustrezno ministrstvo (s pristojnimi delovnimi telesi), ki mora zagotoviti vsebinsko popolne učbenike, dosledno in nepristransko poučevanje o temah, ki so ključne za oblikovanje moralno pozitivno ozaveščenih in delujočih mladih, ter poskrbeti za sistematično dopolnilno usposabljanje učnega osebja.
