Po tem, ko je na območju Šibenika konec februarja padel meteorit v velikosti žogice za golf, kar je nedavno potrdila tudi hrvaška astronomska zveza, smo se o pogostosti padcev meteoritov in pomenu najdb teh pričevalcev začetka razvoja našega osončja pogovarjali z dr. Igorjem Žiberno z oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je tudi predsednik Astronomskega društva Orion.
"Ne samo kot naravna dediščina, ampak tudi kot vir za znanstvena preučevanja so drobci zelo dragoceni," pojasnjuje Žiberna in dodaja, da sicer delce resnično redkeje najdemo, pogostost, ko ti padejo na Zemljo, pa ni tako majhna. Ker gre večinoma za manjše delce, jih velikokrat ne zaznamo. "Upoštevati je treba, da večino Zemeljskega površja pokriva voda, zato tudi večji delci, ki padejo, na vodi kvečjemu ustvarijo valove ali morda vodne kraterje, ki pa na satelitskih posnetkih niso vidni." Je pa veliko primerov, ostankov padcev meteoritov iz starejših dob, ki so pustile vidne kraterje. Ti ima lahko premer tudi več sto kilometrov.
Ostanki začetka razvoja osončja
Na vprašanje, zakaj so najdbe meteoritov tako pomembne, Žiberna odgovarja: "To so ostanki začetka razvoja našega osončja in pričajo o tem, kakšno je naše osončje v preteklosti bilo. Kakšne razmere so takrat vladale. Gre za najstarejše kose, ki niso bili podvrženi procesom, ki vladajo na planetih z atmosfero, pri nas, na Zemlji, mehanskemu ali kemičnemu preperevanju."
Manjši meteorji ne preživijo leta skozi atmosfero.
Vsi kosi, ki priletijo v Zemljino atmosfero, pa ne preživijo leta. "To je odvisno od njihove mase in sestave. Kovinski meteoriti - teh je samo nekaj odstotkov, lažje preživijo let skozi atmosfero. Tudi če masa ni velika. Kamniti pa velikokrat zgorijo." Praviloma so meteoriti podobne gostote, kot je Zemljina skorja. Gre za silicijeve spojine: silikate, silicijev oksid ali spojine, ki spominjajo na magmatske kamnine. Ali bo to telo preživelo ali ne, je tako odvisno od strukture oziroma homogenosti, saj se različni materiali različno obnašajo na spremembe temperatur, ki nastanejo pri letu skozi atmosfero. "Heterogene strukture prej razpadejo, ker imajo različne razteznostne koeficiente. Če so v telesu razpoke, telo tudi hitreje razpade," pojasnjuje sogovornik in dodaja, da je pomembna tudi hitrost.
Žiberna se spomni na primer meteorita, ki je leta 2014 letel skozi stratosfero nad področjem juga Urala. "Šlo je za kamniti kos, po oceni naj bi bila njegova velikost pred vstopom približno 20 metrov. Ko so iz bližnjega jezera potegnili nekaj ostankov, pa je imel največji kos premer 40-50 centimetrov," se spominja sogovornik. Večji del je zgorel.
Kamere hrvaške meteorske mreže so v noči na 23. februar, le nekaj sekund po polnoči, posnele zelo sijoč meteor, ki je imel nekaj slabši sij kot Luna v svoji prvi četrtini.
Koordinator hrvaške meteorske mreže (HMM) Damir Šegon je v zvezi z meteoritom, ki je padel na območje Dalmacije, pojasnil, da so na podlagi posnetkov štirih astronomskih kamer izračunali, da je telo velikosti rokometne žoge vstopilo v Zemljino atmosfero s hitrostjo približno 19,7 kilometra na sekundo na višini 84 kilometrov. Po nekaj več kot štirih sekundah leta je ugasnilo pri hitrosti nekaj nižji kot tri kilometre na sekundo na višini 26 kilometrov. Ocenili so, da je preostala masa tehtala 25 gramov, kar je ob tipični gostoti 3,3 tone na kubični meter pokazalo, da je šlo za telo premera približno 25 milimetrov. To pa je približno enako velikosti žogice za namizni tenis ali golf, so pojasnili.
Kot iskanje igle v kopici sena
Ko meteoriti padejo na tla, se ljubitelji običajno organizirajo v iskalne akcije. Žiberna ob tem navaja, da je na kopnem, kjer je vegetacija, kose težje najti. "Na Antarktiki pa je priljubljeno območje za iskalce meteoritov. Tam jih je lažje najti, predvsem kovinske, ki jih lahko iščejo s pomočjo detektorjev." Spomni na najdbo ostankov Marsovskega meteorita, ki so ga našli leta 1984 na Antarktiki. V njem so odkrili nekatere organske spojine, ki jih na Zemlji najdemo v tesni povezavi z živimi bitji. Ta najdba menda še danes buri domišljijo.
SLOFID (SLOvenian FIreball Database) je javna baza vseh opaženih bolidov iz Slovenije. V njej se beležijo podatki ne samo o tistih delcih, ki padejo na površje, ampak tudi o vseh ostalih, ki jih zaznajo. Za potrebe sistematičnega opazovanja neba imamo tudi v Sloveniji nekaj meteorskih kamer, ki ponoči beležijo predvsem svetle utrinke - bolide, na osnovi sledi pa je mogoče rekonstruirati let skozi atmosfero, ob upoštevanju več kamer, in morebitno mesto padca. Podatke sicer zbira tudi Mednarodna meteorska organizacija (IMO).
Za iskanje meteorita na Mežakli, ki je padel leta 2009, so bili aktivni člani Astronomskega društva Orion. Njihove kamere in člani so prispevali k temu, da so locirali možno mesto padca in tudi našli ostanke tega meteorita.
Uspešno je bilo tudi iskanje meteorita, ki je pred letom dni eksplodiral nad Slovenijo in Hrvaško. Zanimivo je, da kosa vesoljskega telesa niso našli v okviru organizirane iskalne akcije, temveč povsem po naključju. Na domačem dvorišču sta ga namreč odkrila oče in sin, ki sta ob vrnitvi domov na dovozu hiše opazila predmet, ki ga prej tam ni bilo. 203-gramski kos meteorita, najden v vasi Prečna pri Novem mestu, ki naj bi bil ob vstopu v atmosfero velik od metra do metra in pol in bi lahko tehtal 5,5 tone, so poimenovali Novo mesto.
Meteoroidi so tista nebesna telesa, ki jih pri trčenju z Zemljino atmosfero vidimo kot svetlobni pojav meteor. Če imajo zadostno maso, da ne zgorijo v celoti in padejo na tla, jih takrat imenujemo meteoriti.
Natančnejših podatkov o lokaciji padca meteorita na območju Šibenika pa Hrvati zaenkrat ne bodo razkrili, da ne bi povzročili "meteorske mrzlice" ter da bi morebitni kraj najdbe zavarovali za potrebe znanosti. Napovedali so, da bo meteorit kmalu začela iskati organizirana skupina hrvaških astronomov. Pri HMM so med drugim pojasnili, da proti Zemlji iz vesolja vsak dan pada več kot 40 ton materiala, ki večinoma popolnoma zgori v Zemljini atmosferi. Občasno kakšen kos konča na Zemlji, kot je se je to zgodilo februarja.
Ker je meteorit izjemen ali redek skupek mineralov iz vesolja, najdenih na Zemlji, velja skladno s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot za naravno vrednoto. Zakon o ohranjanju narave pa med drugim določa obveznosti najditelja mineralov, ki so naravne vrednote. V primeru najdbe naravne vrednote mora fizična ali pravna oseba o tem obvestiti organizacijo, pristojno za ohranjanje narave, mineral ali fosil pa mora hraniti tako, da se ne poškoduje ali uniči. Najdbe prav tako ni dovoljeno prodajati ali izvoziti oziroma odnesti iz države. Žiberna tako na iskanje meteoritov gleda bolj sproščeno. "Osebno sem mnenja, da je koristno, če delec najdemo. Istočasno pa najditelja prosimo, da ga odstopi kakšnemu muzeju. Iskanje je potrebno, a mislim, da je prav, da takšni delci končajo v inštitucijah, ki jih lahko strokovno obdelajo in tudi razstavijo." Ne želi si, da bi kakorkoli zavirali iskanje.
Učinkovite obrambe (še) nimamo
Kako pogosto pa padajo meteoriti na Zemljo in ali nas mora biti strah pred njimi? Žiberna odgovarja, da so delci, ki bi lahko povzročili planetarno škodo, veliki dva kilometra ali več. "Seveda tudi manjši delci naredijo škodo. Povratne dobe večjih teles (5 do 10 metrov) so nekajkrat na leto. (Povratna doba označuje časovno obdobje, v katerem obstaja verjetnost ponovitve. Op. p.) Povratne dobe nekaj deset metrov velikih kosov so po statističnih podatkih od sto do tisoč let, telesa z velikostjo nad en kilometer pa imajo povratne dobe okoli pol milijona let. Z velikostjo 5 kilometrov ali več pa celo deset milijonov let." Sogovornik dodaja, da imamo službo, ki se ukvarja s tako imenovanimi "Near Earth Objects". Gre za objekte, ki so dovolj veliki in katerih orbita je dovolj blizu, da bi lahko sekala Zemljino. Pri spremljanju teh teles pa znanstveniki upoštevajo tudi dejstvo, da se njihova orbita pri vsakem mimoletu Sonca spreminja. Nimamo pa zaenkrat še učinkovitih sistemov obrambe proti njim, v kolikor bi se izkazalo, da bosta istočasno na istem mestu bili obe telesi: Zemlja in asteroid.
Za meteorite se sicer zanimajo tako astrologi kot geologi. Obstaja tudi veja planetarne geologije, ki se ukvarja z geologijo nebesnih teles, kot so planeti in njihove lune ter asteroidi, kometi in meteoriti. Luna je še posebej zanimiva. "Skoraj 400 kilogramov kamnov so prinesle na Zemljo samo misije Apolo," opomni Žiberna. Te so trajale med letoma 1969 in 1972. "Nekaj let kasneje je nastala splošno sprejeta hipoteza o nastanku Lune, ki se razlikuje od ostalih. Ta hipoteza pravi, da naj bi Luna nastala po trku telesa velikosti Marsa z Zemljo malo po nastanku našega osončja." Kot razlaga sogovornik, so do te hipoteze prišli ne samo z analizo prinesenih kamnin, temveč tudi na podlagi analize Lunine notranjosti s pomočjo seizmometrov, ki so jih pustili na Luni. Najdbe vesoljskih kamnin zato označuje kot posebej pomembne, saj lahko njihove analize privedejo do kakšnih radikalnih sprememb.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
