(INTERVJU) Sebastjan Gorišek: Ob dobri volji in večji naklonjenosti FIS lahko Planica spet prevzame svetovni rekord

So formula ena smučarskih skokov. Če je prva adrenalinski šport zaradi hitrosti bolidov, drugi jemljejo dah zaradi dolžin poletov. Posebne discipline smučarskih skokov, ki so se rodili v Planici prav po zaslugi legendarnih bratov, konstruktorjev velikanke, kasneje imenovane letalnica bratov Gorišek. Starejši od njiju, Vlado, se je poslovil po hudi bolezni, star 72 let, Janez jih bo jeseni dopolnil 89. Še vedno prvi violini projektiranja letalnic že dobri dve desetletji pri tem pomaga 51-letni sin Sebastjan Z njim smo sedli nekaj dni po njegovi vrnitvi iz Vikersunda.

Tokrat je bil tam užitek pravi, mar ne?

"To je bilo doživetje! Težko je opisati ponos in čustva, ko so naši fantje slavili na ekipnih poletih tako prepričljivo kot še nihče in nikoli pred njimi. Seveda je bilo malo težko, ker ni bilo zraven očeta. Tudi domačini so bili zadovoljni, saj so bili prav tako uspešni. Hkrati pa so Norvežani spraševali, kako bo tokrat v Planici, ali jim lahko naša letalnica znova prevzame svetovni rekord."

Jim ga bo? Pred sedmimi let je vaš oče smelo napovedoval, da se bo kmalu tu lahko letelo čez 270 metrov.

"Lahko ob dobri volji in večji naklonjenosti mednarodne smučarske zveze FIS poletom. Upam, da nam bo v naslednjih letih dovolila, da spremenimo višinsko razliko z do sedaj največ dovoljenih 135 metrov višinske razlike, merjeno od odskočne mize iz točke odriva do najnižje točke doskočišča, na 140 metrov ali več."

Dolgo so zavirali razvoj

Skratka, potrebne bi bile spremembe, ki jim FIS doslej ni bil naklonjen.

"Ja, bremzali so nas, projektante pa obsojali, da nas zanimajo le rekordi. Ampak razvoj je dokazal, da to ne drži. Kajti veliko, pravzaprav največ, smo delali tudi na varnosti. Vse letalnice, ki jih je narisal moj oče, to pa so največje tri, so dokazale, da omogočajo vsem, ne le peščici najboljših, polete krepko čez 200 metrov. Če pa je kdo letel ekstremno daleč, je vloga snovalcev letalnice, da so radiusi tako izpeljani, da se lahko vsak skakalec varno ujame. Zato so te tekme lepe, tekmovalci in gledalci pa uživajo v dolgih, lepih in varnih poletih."

FIS poletom že od nekdaj ni posebej naklonjen.

"To je posledica strahu in spoštovanja, pa tega, da med odločevalci ni​ veliko ljudi, ki bi razmišljali o poletih. In če te stvari niso jasne, kot so bile mojemu očetu in stricu, pa kasneje vsem, ki se ukvarjajo s poleti od časov Kopa (združenje Kulm - Oberstdorf - Planica, op. p.), in tudi pri srcu, se pojavlja neupravičen strah. Raje vidijo, da se držijo tega, kar poznajo, česar so navajeni. Pa so jim tekmovalci sami dali vedeti, da tako ne gre, da je šport namenjen njim."

Skratka, kot bi rekli Nemci, ki so pri teh zadevah tudi zaradi denarja glavni: "ziher je ziher".

"Da, zato je težko premikati meje. Koliko borb je bilo potrebnih. Pa gre razvoj vendarle naprej. Ampak moj oče se je tega vedno zavedal. Čeprav je izgubil marsikatero bitko, vojne ni."

Vaš oče je narisal vse tri največje letalnice na svetu, začenši s planiško, ki je postala razvojni vzorec, pa potem še Vikersund na Norveškem in Kulm v Avstriji.

"Pravzaprav je vse od leta 1968, ko je bila otvoritev Planice, delo bratov Gorišek. Potem sta skupaj delala tudi prvo prenovo velikanke v Oberstdorfu v spomin in zahvalo Heiniju Klopferju. Nemec je bil leta 1968 pod Poncami predstavnik in ocenjevalec FIS. Čeprav je bila letalnica malo večja od začrtane, je vseeno potrdil certifikat z znamenitim stavkom: Naj gre Planica naprej! Letos bo 50 let od prvega svetovnega prvenstva v poletih, seveda v Planici, kot samostojne discipline, ki so jo kot tako priznali na kongresu FIS v Opatiji leto prej. To je bil pomemben mejnik."

Ampak za Janeza in Vlada Goriška mej ni bilo.

"Obnovila sta letalnico v Oberstdorfu, Kopu se je pridružil še češki Harrachov. Tam nista imela prstov zraven pri snovanju, Čehi so delali sami. Zato pa sta v Ameriki, v Ironwoodu, zasnovala letalnico v osemdesetih. Po stričevi smrti je oče nadaljeval, po njegovih načrtih so zrasle povečane letalnice v Planici, Vikersundu in na Kulmu."

Ogromno je naredil oziroma ste naredili. Oče je narisal načrte za najmanj 50 skakalnic.

"Še več. To je njegovo življenje. Vseskozi je sledil Boudkovi zgodbi, njegovi filozofiji športa. Vse je dal za razvoj smučarskih skokov."

Da bi s tem služil? Kje pa!

Ampak kakega velikega materialnega izplena iz tega ni bilo.

"A, da bi služil s tem? Kje pa! To je bil njegov življenjski konjiček. Ko se je vrnil iz Libije, je delal v inženirski firmi na Bledu, potem je prevzel manjše podjetje, tozd so mu rekli takrat. Tam je delal za plačo, bil je gradbeni inženir. Ves prosti čas pa je vložil v skoke. Za zimske olimpijske igre je naredil skakalnico v Sarajevu. Nonstop sta tja letala z avionom z Markom Mlakarjem, zdaj članom podkomiteja za izgradnjo skakalnici pri FIS, s katerim še vedno sodelujemo. Oče je vedno rekel, da je treba ob projektih tudi vzgajati. Ni bil 'one man band', ljudi je izobraževal, verjel je v timsko delo. Združeval je ljudi, ki so bili dobri na svojih področjih. Njegova gonilna sila pa je bila Planica. Vselej je pravil, da če smo Slovenci lahko v čem dobri, smo lahko v poletih. Verjel je, da smo lahko v tem najboljši."

Mu je kaj krivo zdaj, na pragu 89. leta, da Planica že dolgo ni rekorderka?

"Za njega to Planica kot razvojni model je. Je pa seveda pričakoval, da bo vmes pod Poncami znova padel rekord, saj ve, da je letalnica za to sposobna. Žal se še ni izšlo. Za to je treba imeti kdaj tudi malo sreče, od leta 2015 naprej pa je ni bilo. Zanj je najbolj pomembno, da se vidi, da se ve, da je to možno."

Kaj so v dvoboju Vikersund - Planica prednosti ene in druge?

"Vikersundov adut je zaradi nižje nadmorske višine vzgonski veter. Zato je tam tudi krivulja leta drugačna. In ker je tehnika tekmovalcev stalno bolj izpiljena, se ta vpliv vse bolj pozna. Letos so tam tekme vodili super, saj niso imele najboljših pogojev. Odlično so vse izpeljali. Potrdilo se je, kako pomembno je, da vodstvo tekmovanja zna pravilno odreagirati. V Planici vselej ni bilo tako. Marsikdaj je ostal občutek, da bi lahko imeli malo več poguma. Zdaj bo Aljoša Dolhar vodja tekmovanja. Ima občutek, kako je v Planici, saj je bil skakalec, potem pa je nabiral dragocene izkušnje najprej kot pomočnik pri mojem očetu, zatem pri Marku Mlakarju in nazadnje z Jelkom Grosom. To me navdaja z optimizmom."

Pred finalom v Planici, ki še vedno stavi na znamenito termiko.

"Da, to čakamo, ko sonce obsije dolino, obdano z ene strani s Poncami in z druge s Tamarjem. Ko se upre sonce, se veter obrne. Res je, da lahko takrat ti vetrovi za pojme nekaterih ponesejo predaleč, kdaj je lahko ta termika tudi previsoka. Ampak vse se da z dobrim vodenjem ukrotiti."

Kdaj pa ste vi noter padli?

"Mlad sem malo skakal, malo smučal. Oče me je jemal s sabo, gledal sem ga kot boga, se čudil njegovi energiji in zaljubljenosti v skoke. Zanj so bili vedno prvi. Sam sem s 14 leti delal že na skakalnici, najprej sem zagrabil lopato, potem sem kot alpinec šel med teptače. Pri šestnajstih sem prvič peljal izpod mize v iztek zastavo. Vse bolj sem postajal vpet."

Kdaj pa ste začutili, da bi lahko bili več kot le sopotnik?

"Na prelomu tisočletja je oče videl, da je treba na letalnici narediti nekatere spremembe. Ker je bil vselej ekonomičen, me je uporabil pri testiranju v snegu. Tako me je potegnil zraven. Kot geometru se mi ni bilo težko vključiti."

Potem so prišle nove tehnologije …

"Da, tudi tu sem mu prišel prav. Sam ni navdušen nad računalnikom. Zlagoma je zrasla ekipa. Jure Podbevšek je zadolžen za tehnične meritve, Marko Mlakar vse, kar zasnujemo, dobro pregleda, potem pa porine dalje, najprej preko Smučarske zveze Slovenije, potem pa v podkomiteju FIS. Z nami sodeluje še arhitekt Branko Smolej. Z njim smo veliko sodelovali, ko smo bili vpeti v projektiranje in izgradnjo Erzeruma v Turčiji. Žal je ta kasneje dobil negativni predznak, čeprav je bil očetov profil za 120-metrsko skakalnico odličen. Pa v projektu Tušinsko v Kazahstanu, otvoritev je bila 2018., je bil zraven. Pa nazadnje na Ljubnem, kjer je bilo prav tako veliko dvomljivcev, sploh zaradi predlaganega naleta in ker so bile prej predlagane rešitve, ki niso bile finančno vzdržne. Mi smo jih prepričali, da se da speljati, in smo speljali. Ljubno je prav zaradi malo bolj zahtevnega zaleta kot naročeno za razvoj ženskih smučarskih skokov."

Ne v globino, v dolžino

Ostaja osnovna filozofija vašega tima, načrtov očeta Janeza pri letalnicah, princip elastike?

"Da. Vedno sledimo razvoju skakalcev. Ko vidimo, da za njihove sposobnosti letalnica doseže vrh, skušamo narediti vse, da bi šla naprej. In to tako, da se skače bolj v horizontali kot v vertikali. Ne v globino, ampak v dolžino. Če pa pride do tega, da smo vse horizontalne elemente, ki dovoljujejo najdaljše polete, že izkoristili, predlagamo skupaj z ostalimi letalničarji, da se dovoli povečava višinske razlike."

Sta planiška letalnica in letalnica v Vikersundu enako veliki?

"Vse so v teh merah, dovoljenih na 135 metrih višinske razlike. Vmes pa so profili, ki najbolj ustrezajo terenu."

Sprašujem, ker so se menda Norvežani bali, ko so se odločili za obnovo svoje velikanke po načrtih Janeza Goriška, da bo pet metrov manjša od planiške.

"Ah, vedno se najdejo dvomljivci. Ampak oče in stric sta z njimi sodelovala že dolgo, prijateljstva so bila takrat močna bolj kot sedaj. Vmes je prišla čudna politika vsak zase, ampak zdaj se spet vrača nazaj duh sodelovanja. Norvežani so imeli od začetka res težave s pripravo letalnice. Spomnim se, kako mi je oče pravil, da sta s stricem tam sama pobirala kamenje z radiusa, ko so bile tekme."

Vaš oče bo slej ko prej izpregel. Bo vaša firma delala naprej, boste nadaljevali z razvojem skakalnic in letalnic?

"Upam, da. Skušali bomo slediti očetovi viziji. To je, da moraš slediti svoji poti, če hočeš uspeti."