Nikoli niso naredili asov, za katere bi stiskala pesti vsa slovenska športna javnost. Ampak zaradi tega njihova ljubezen do smučarskih skokov ni nič manjša kot v naših najprestižnejših skakalnih krajih. Ta v Šmartnem na Pohorju traja že skoraj osem desetletij. In ne jenja, temveč raste. Kajti na tem koncu slovenskobistriške občine, ki v zaselkih na obronkih Pohorja šteje 1180 duš, zlagoma končujejo rekonstrukcijo smučarskega skakalnega centra. Zanje pomeni kar "malo Planico", saj bo zadostoval potrebam za razvoj domačih mladih orlov vse do konca njihovega obiskovanja domače osnovne šole.
Tisoče ur dela
"Kaj pa bo z veliko, me je vprašal Ivan Žagar, ko smo pred štirimi leti predali namenu povsem prenovljeni mali skakalnici," predsednik Smučarsko skakalnega kluba Šmartno na Pohorju Rado Vaner pove, da je tudi volja bistriškega župana za pomoč dala dodatnega vetra v jadra njihovim ambicioznim, a uresničljivim načrtom. In na Šturmovem v Kalšah so se kmalu videli obrisi razširjene in moderne 50-metrske skakalnice.
"Podrli smo skoraj vse in pričeli graditi na novo. Najprej smo šli v rekonstrukcijo zaletišča in odskočne mize, naslednje leto smo naredili zemeljska dela za iztek in radius, ga zabetonirali, pa predrli predor pod hrbtiščem skakalnice. Lani smo nabavili plastiko in jo pričeli polagati, ampak tega še nismo končali. Prehitela nas je zima. To nas še čaka, prav tako položitev keramične zaletne smučine. Potem pa bomo z napravo, ki jo je projektiral dr. Bojan Jošt, zadovoljili kriterijem za pridobitev certifikata mednarodne smučarske organizacije," se prvi mož kluba kmalu nadeja končanja vseh preostalih del. Ocenjuje, da je doslej opravljeno vredno okoli 100.000 evrov, denar so prispevale Občina Slovenska Bistrica, Fundacija za šport in Smučarska zveza Slovenije.
Pa sami? Delo, veliko dela. "Najmanj štiri tisoč prostovoljnih ur smo prispevali člani. Vse, kar se je dalo, smo naredili sami. Od ograje na zaletišču do stebrov za razsvetljavo, pravzaprav kar kompletno razsvetljavo, saj jo je pooblaščena firma prišla le zvezat, do polaganja plastike. Tudi keramični nalet in sistem za polivanje bomo naredili sami," pove Vlado Ačko, gonilna sila kluba že desetletja - trener kluba 32 let, vmes krajše obdobje predsednik -, na novem sodniškem stolpu, od koder si skupaj ogledujemo ponos Šmarčanov.
Ponosni na zgodovino
Tam ne pozabljajo na predhodnike. Ponosni so, ker začetki smučarskih skokov pri njih segajo v leto 1943. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so zgradili 28-metrsko skakalnico na Puderškovem, deset let kasneje 40-metrsko v Kalšah. In tam leto zatem še dve manjši: 12- in 20-metrsko. Rodil se je zametek pravega skakalnega centra. Pa jim je neurje s hudim vetrom podrlo leseno konstrukcijo skakalnice. Na istem mestu so zgradili s kovinsko konstrukcijo pet metrov večjo. Leta 1995 so jo povečali še za pet metrov. Manjši je vsaj enkrat na leto v tem tisočletju zasul plaz, zato so najprej naredili večji poseg v Kalšah za njuno zaščito. In še povečali so ju na K-15 in K-22 ter ju prevlekli s plastiko. Prav, da so vsaj tamali lahko trenirali doma.
Več je bilo možnosti za trening, boljše rezultate so dosegali. Vse pod trenersko taktirko Vlada Ačka, prvega Šmarčana, ki je preskočil 100 metrov (104) v Planici, na stari Bloudek-Rožmanovi velikanki leta 1984. Malo za svet, daleč za Šmartno. Potem sta se uspešno kosala s sovrstniki iz večjih in bogatejših klubov brata Rok in Žiga Mandl - danes oba gonilni sili ljubljanske Ilirije -, ki ju je ata Maks še kot otroka iz Razvanja vozil trenirat v Šmartno. Rokovih 197 metrov na planiški velikanki leta 2006 je še vedno klubska rekordna daljava. Vse bolj pa so prihajali v ospredje nordijski kombinatorci. Jože Kamenik ostaja edini udeleženec tega kluba na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju. V elitni družbi je tekmoval v meki tega športa, na slovitem Holmenkollnu, hribu nad norveško prestolnico Oslo, pred enajstimi leti.
Veliki Matti je bil vesel piva
Vlado Ačko je skakal dolgo. Še med veterani je nanizal kar nekaj naslovov svetovnega prvaka, posebej se mu je vtisnila v spomin zmaga v Žireh, na kateri je ugnal slovitega Finca, žal že pokojnega Mattija Nykänena. "Matti mi je dal za spomin kapo, jaz pa, ker svoje nisem imel, njemu šesterček piva. Kaj mislite, kdo je bil bolj zadovoljen?" se muza, ko mi kaže bogat osebni arhiv.
"Jeseni smo kupili nov kombi in že ima 18.000 kilometrov"
Zdaj brusi tudi prvo skakalko. Sila nadarjeno Lucijo Jurgec, tretjo na DP do 15 let. Upa, da jo bodo sprejeli na skakalno gimnazijo v Kranju. Ostala dva dragulja, nordijska kombinatorca Sandi Ačko in Uroš Vrbek, sta mladinska reprezentanta. Na minulem mladinskem SP v Zakopanah sta bila na ekipni tekmi deveta. Sandi je rejenec predsednika kluba, "krivec", da se je ta tako zelo angažiral v klubu. Ačko pa si želi v prvi vrsti spet pravih zim. To bi še kako olajšalo njegovo delo s sedemnajsterico v razponu od sedem do dvajset let. "Da se ne bi bilo več treba voziti na trening tja, kjer sneg imajo. To so skakalnice v vzhodni Sloveniji, ko pa skopni tudi tam, preostane le še Planica. Tam je vse super, ampak za nas daleč in drago. Jeseni smo kupili nov kombi in že ima 18.000 kilometrov. Zato je moja pobožna želja, da bi lahko zasneževali skakalnice v Kalšah."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
