Pretresljive pripovedi ljudi, ki so uspeli pobegniti iz objema smrti: Bali so se, da nikoli ne bodo prišli ven

Ni več glasu od naših borcev v jeklarni Azovstal. S tem dramatičnim sporočilom se je v sredo zvečer oglasil župan obleganega ukrajinskega obmorskega mesta Mariupol Vadim Bojčenko. Na ukrajinski nacionalni televiziji je pred tem sporočil, da na območju jeklarne, zadnje utrdbe ukrajinskih borcev v mestu z nekdaj 450 tisoč prebivalci, edinem, ki leži na ruski poti med okupirano regijo Donbas in polotokom Krim, potekajo hude borbe. "Naši pogumni fantje branijo svojo trdnjavo, kar je težko. Težko topništvo in tanki obstreljujejo naše oporišče; letalstvo je na delu in ladje se približujejo." Mislil je seveda na ruske sile.

Medtem v javnost kapljajo izjave civilistov, ki so jih evakuirali iz obleganega Mariupola. Na njihove bunkerje v jeklarni je med silovitimi ruskimi napadi padalo vse, kar je izumila vojaška industrija. Zmanjkovalo jim je hrane, iskanje vode je bilo igra z življenjem in smrtjo. Toda več kot sto civilistov, ki so bili ujeti v Azovstalu, si je končno lahko oddahnilo, potem ko so jih evakuirali na varno v 230 kilometrov oddaljenem Zaporožju, ki je pod nadzorom ukrajinskih sil.

"Pograbila sem sina in tekla ..."

Nekateri med njimi so z novinarji svetovnih agencij, kot so AP, FP in Reuters, govorili o tem, kaj vse so v preteklih tednih doživljali v oblegani jeklarni. Skupaj z ukrajinskimi vojaki so živeli v tunelih pod jeklarno, iz svoje hrane so pobirali drobce stekla, ki se je razbilo med eksplozijami bomb, in upali na rešitev. "Nenehno so nas obstreljevali, spali smo na improviziranih ležiščih, tla in stene so se ves čas tresli zaradi udarnih valov detonacij. Enkrat sem pograbila sina in tekla, nato je zaradi eksplozije oba vrglo na tla. Bilo je grozljivo," je povedala Ana Zajceva. V naročju je držala svojega šestmesečnega dojenčka in jokala, ko se je zahvaljevala za pomoč - ukrajinskim vojakom, ker so jo oskrbovali s hrano za otroka, in vsem drugim, ki so sodelovali pri mednarodni reševalni akciji, v okviru katere so ju prepeljali na varno. "Hvala vam," je dejala, preden so ju odpeljali v začasni center v nakupovalnem središču na ukrajinskem ozemlju.

Skupina približno stotih civilistov, ki so ostali ujeti pod jeklarno, je lahko od tam odšla, potem ko so ruske sile privolile, da odprejo humanitarni koridor za njihovo evakuacijo. Vse skupaj se je pred očmi vsega sveta odvijalo več dni. Toda ukrajinski funkcionarji trdijo, da v okviru te akcije iz jeklarne niso rešili vseh civilistov. Izrazili so zaskrbljenost za njihovo varnost, potem ko naj bi ruske sile po poročanju predstavnikov uradnega Kijeva že nadaljevale obleganje jeklarne s tanki in drugimi oklepnimi vozili.

"Psi so lajali, otroci kričali"

Obleganje si bo za vse življenje zapomnila tudi 54-letna Elina Cibulčenko, ki je bila pred začetkom vojne zaposlena v jeklarni, skrbela je za kontrolo kakovosti. Cibulčenkova se je v svojo nekdanjo tovarno zatekla, potem ko je bil med obstreljevanjem uničen njen dom in je v mestu začelo primanjkovati vsega. Toda pokazalo se je, da je izredno nevarno tudi iskanje vode za ljudi, ujete v jeklarni.

"Vsako sekundo je padel kak izstrelek … Vse se je treslo. Psi so lajali, otroci kričali. Toda najhuje je bilo, ko so nam povedali, da naš bunker ne bo vzdržal, če nanj pade bomba," se spominja Elina Cibulčenko. "Jasno nam je bilo, da bi naše zatočišče postalo še eno množično grobišče in da nas nihče ne bi mogel rešiti. Nemogoče bi nas bilo rešiti. Sploh si ne morete predstavljati, kako grozno je sedeti v zaklonišču, v vlažni kleti, ki se ves čas trese. Molili smo, da bi izstrelki leteli mimo našega zaklonišča. Če bi ga kateri od njih zadel, bi bili prav vsi mrtvi."

Evakuirani civilisti so v Zaporožju po izstopu iz avtobusa najprej odšli v poseben šotor, kjer so jim ponudili topel obrok. Mame so lahko končno nahranile svoje otroke. Ana Zajceva je dejala, da je bilo v Azovstalu zelo težko priti do stvari, nujnih za preživetje. "Če si hotel poiskati vodo, si moral na prosto. To so za nas počeli moški, tudi moj oče, ki je bil pri tem ranjen, vendar na srečo ni umrl." Hrano za dojenčka so ji priskrbeli ukrajinski vojaki. Ko je te zmanjkalo, so nekje izbrskali mlečni zdrob, ki ga je potem kuhala nad svečami. "Skrbeti za otroka je v vsakem primeru težko, v bunkerju brez luči pa je še težje."