Ljudje smo družabna, čredna bitja, ki nismo ustvarjena za življenje v samoti. Strah pred osamljenostjo tako nosimo v sebi od nekdaj, svetlobna leta pred pojavom družbenih omrežij. Le preplavil nas je v (navidez) drugačnih trenutkih - ko nas je poglavar "pozabil" povabiti k skupinskemu obredu, ko nas je pleme spregledalo pri delitvi jelena ali nam nihče ni pomagal, ko nam je vremenska ujma uničila kolibo. Nismo pa bili permanentno tesnobni, če niso všečkali naših fotografij in bolj ali manj posrečenih zapisov z dopustov, slavnostno pogrnjene mize ob božiču ali novega prikupnega pasjega mladička.
Pot v osamo
Občutek, da prav nič ne prispevamo k boljšemu svetu, zato nas bo kmalu izločil in pozabil, pa je bil vedno enako strašljiv. Ni čudno, da zato na vse mogoče načine pred njim bežimo in (si) ga raje ne priznamo. Tako raje z maskami veselih, srečnih ljudi skrivamo stiske, ki se s samoobtoževanjem in sramovanjem samo še poglobijo.
A kot vsa čustva, ima tudi osamljenost svoje poslanstvo. Zaradi nelagodja, praznine, napetosti naj bi se namreč bolj potrudili povezati z drugimi, trdijo psihologi. Zato nam takšen "opomin" najpogosteje prinesejo prav spremembe v odnosih z ljudmi, ki so nam pomembni in smo nanje čustveno navezani, pa najsi za daljši čas odidejo, nas zapustijo ali umrejo.
Osamljenost lahko občutimo tudi ob spremembi okoliščin, denimo ob zamenjavi delovnega mesta, končanju šolanja, selitvi, upokojitvi, porodniškem dopustu ali daljši bolniški odsotnosti. Še posebej izrazita pa je danes pri tistih, ki se sicer hvalijo z veliko poznanstvi, obveznim udeleževanjem vseh mogočih prireditev, na katerih se množično mrežijo, imajo veliko facebook prijateljev in s sodelavci redno posedajo ob kavah, a z nikomer niso čustveno dovolj povezani, da bi bili povsem iskreni, da bi povedali, kar bi radi, in bili sprejeti. Plehkost pa lahko vodi v depresijo.
Osamljenost in samota dva različna pojma
Ob hektičnem tempu in poplavi informacij so trenutki, ki jih preživimo odmaknjeni, "odklopljeni" od drugih, prijetni, celo nujni. Le tako si namreč spočijemo in obnovimo moči za novo poplavo dražljajev, zato samote ne smemo zamenjevati z osamljenostjo. Res pa je, da se v potrebi po količini in pogostosti odmikov precej razlikujemo. Medtem ko nekaterim družinska prilagajanja povzročajo kopico težav in raje povsem srečni živijo sami, se lahko drugi borijo z osamljenostjo kljub družini ali partnerju, saj z njim niso iskreno povezani.
Znaki občutka osamljenosti
• (Pre)pogosto vabite prijatelje v svojo družbo.
• Večino prostega časa preživite ob prebiranju komentarjev na družbenih omrežjih in spremljanju slik, ki jih posnamejo drugi na svojih dogodivščinah.
• Ne predstavljate si, da bi sami preživeli tistih nekaj ur med službo in opravki.
• Prekličete cel imenik, dokler ne najdete koga, ki ima čas za skodelico kave.
• Počutite se zapuščeno in osamljeno, ker niste dobili vabila na eno od mnogih zabav.
• Ob spremljanju vsega, kar se dogaja okrog vas, vam zmanjka časa za službene projekte.
Težko si priznamo
V šolah nas čustvene pismenosti ne učijo. Spoznamo jezo, žalost, ljubezen, zavist in tu se njihovo poznavanje običajno konča. K temu dodamo še prepričanja tradicionalne slovenske vzgoje, da fantje ne jočejo, da se pridni otroci ne jezijo in da je trmo treba zatreti, in dobimo osebo, ki ne zna prepoznavati čustev, še manj primerno izraziti. Zato smo množično prepričani, da nas čustva preplavijo in takrat pač ne moremo izbirati, nadzorovati reakcij ter da so razlog zanje zmeraj drugi. Zato se osamljenosti sramujemo in jo imamo za življenjski poraz. Rešitev? Nadenemo si masko odločnosti, nedotakljivosti in se še bolj ogradimo od drugih, čeprav je v ozadju v resnici prepričanje, da zanje nismo dovolj dobri, da bomo spet zavrnjeni ali da se jim nočemo vsiljevati. Da je kazanje čustev znak šibkosti.
Pozorni na nemočne
Bolni in ostareli imajo veliko manjše možnosti, da sami poiščejo družbo. Včasih pa so tudi življenjske okoliščine takšne, da novih stikov ne znamo in ne (z)moremo navezati. Če prepoznamo, da se nekdo bori z osamljenostjo, ga zato vprašajmo, ali koga pogreša, si morda želi naše družbe, potrebuje storitve javne mreže, zdravnika, pomoč na domu, patronažno službo, pa ne more do nje. Spodbudimo ga, da načrtuje aktivnosti, si morda najde hišnega ljubljenčka ali poišče strokovno pomoč.
Beg ni rešitev
Ker smo bolj kot kdaj prej vajeni živeti v coni udobja, ves čas stremimo predvsem k temu, da nam je prijetno, ter skušamo iz nelagodja čim prej zbežati. A namen osamljenosti je, kot rečeno, da nas opomni na pomen globljih odnosov za našo srečo. Ki pa nikoli niso zgolj enosmerni in lagodni. In če tega ne (pre)poznamo ali ne znamo ravnati, iščemo vse druge (ne)mogoče načine in strategije, s katerimi bi zmanjšali neprijetno praznino, nemir, napetost. Nekateri tako občutijo osamljenost celo kot fizično bolečino v trebuhu in prepoznajo kot lakoto, zato sežejo po hrani. Drugi jo zamenjajo z zdolgočasenostjo in poiščejo zabavo (gledanje televizije, igre na srečo), tretji pa notranji nemir preganjajo s pretiranim ukvarjanjem s športom, delom, z drogami, alkoholom. A olajšanje je zmeraj le začasno in vrtijo se v krogu.
Kdaj po strokovno pomoč?
Za psihoterapijo se odločajo ljudje vseh starosti in profilov. Nekateri ugotavljajo, da imajo težave z navezovanjem stikov, da jih muči strah pred intimnostjo, nimajo socialnih spretnosti ali ne najdejo novega partnerja oz. prijatelja. Zato ni redko, da je psihoterapevt v kakem obdobju edina oseba, s katero ima klient zaupen odnos in ki ga zna podpreti, da si postopoma razširi svojo socialno mrežo in zgradi kakovostne odnose. Običajno je to proces osebne rasti, učenja novih veščin, spreminjanja vzorcev.
Prvi korak k spremembi
Ko znamo prepoznati, da je občutek praznine, bolečine, nepojasnjene otožnosti ali nemira v bistvu osamljenost, ker ob nas ni osebe, ki jo imamo radi, ali celo nikogar, s katerim bi bili tesno povezani, je pomembno, da se odločimo za spremembe. To pomeni, da izstopimo iz cone udobja in naredimo nekaj novega, drugačnega kot doslej. Čakanje, da nam kdo potrka na vrata in ustreže našim željam, nas osreči, je nerealno. Upanje, da bo nekaj drugače samo po sebi, žal ni dovolj. Sprva nam bo verjetno neprijetno in nelagodno, ampak zmoremo stopiti čez. Če želimo biti ljubljeni in imeti dobre odnose, jih pač moramo graditi, negovati. In prav občutek povezanosti, pripadnosti, ljubezni je edina preventiva pred osamljenostjo. Če imamo eno ali več oseb, s katerimi smo lahko iskreni, spontani in ob katerih se čutimo sprejeti, je verjetnost osamljenosti seveda majhna.
Zato pokličite prijatelja, s katerim že dolgo niste govorili, povabite soseda na obisk ali se vključite v vodene aktivnosti in spoznajte nove ljudi. Pomembno je le, da "iskanja" prijateljstva ali partnerja ne prepustite naključju, ampak ste v svoji nameri aktivni. V dobi vladavine individualizma in egoizma medosebni odnosi za naš obstanek pač niso več nujni, zato tudi ne samoumevni.
