Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so tetovaže na svojih telesih ponosno razkazovali bolj ali manj "sumljivi tipi". Med ožigosanimi mornarji, vojaki in nekdanjimi zaporniki so se vsake toliko znašle tudi jugoslovanske babice, ki so si na nadlančnico leve roke navadno vrisale križ kot zaostali odmev ilirskih običajev, ki so jih kristjani prevzeli med turškim obleganjem. Ti so s simbolom križa hoteli zaščititi majhne otroke pred ugrabitvijo in janičarsko usodo.
Proces tetoviranja je bil tedaj še neprimerljivo bolj boleč in s stališča zdravstvene varnosti bolj nevaren od sodobne poslikave z električno pištolo v skorajda že sterilnem okolju. Ure in ure so jih izdelovali nadarjeni posamezniki, pri čemer so uporabili razžarjene igle in pigment, pridobljen iz mešanice saj ter mleka. Motivi, ki so spodbujali k tetoviranju, pa niso bili stvar okusa, temveč znak pripadnosti tradiciji, plemenu ali "skrivni bratovščini", podobno kot tetovaže novozelandskih Maorov ali ameriških Indijancev.
Najprej razmislite
Zakaj je potem poslikava telesa danes še bolj priljubljena? In to zdaleč ne zgolj med uporniško mladino, od katere se pravzaprav pričakuje, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi, kot so pirsingi in tatuji, simbolično oglašuje svežo neodvisnost in unikatnost. Veliko bolj zanimiva je velika motivacija za ta večni modni dodatek v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih, ki ga je težko in drago ter seveda boleče odstraniti.
"Moje telo je moj dnevnik in tatuji so moja zgodba," je izjavil veliki navdušenec nad tetoviranjem Johnny Deep, ki se je v tem času proslavil tudi z duhovitim načinom menjanja zgodb, zapisanih na njegovem 'dnevniku'. Potem ko je prekinil z Winono Ryder, je samo zbrisal zadnji dve črki njenega imena in zdaj nosi napis Wino Forever. Slavni David Beckham, ki mu telo krasi več kot 30 tetovaž, si je pred 15 leti dal v sanskrtu izpisati ime ljube Vihctorie. Pravopisne napake, ne le v sanskrtu, temveč tudi v francoščini, pa so očitno izbor ene od najbolj znanih ljubiteljic tetovaž, Rihanne.
Motivacija
Psihologi in sociologi zadnjih deset let intenzivno raziskujejo fenomen, ki je bil še pred kratkim psihiatrični problem, opredeljen kot samodestruktivna nagnjenost k iznakaženju, v le 20 letih pa je postal povsem normalen, družbeno sprejemljiv način izražanja osebnosti. Čeprav jim še vedno ni uspelo najti vseh odgovorov na vprašanja, zakaj se pripadniki različnih starostnih obdobij in družbenih skupin danes odločajo za tetoviranje, pa se strinjajo, da imajo slike in črke, ki si jih nekdo pri polni zavesti odloči vrisati na telo, vedno določen pomen. In v nasprotju s popolnimi nasprotniki tetovaž se ob tem zagotovo ne bojijo javnega mnenja - še več, svetu želijo pokazati svoja prepričanja.
Tetovaže so torej oblika izražanja osebnosti, ki skoraj vedno izzove čustveno reakcijo, pozitivno ali negativno. Ker je okolica zelo redko odporna proti takšnim "dražljajem", pa je dobro, da se še pred tetoviranjem pomirite z dejstvom, da se bodo drugi težko vzdržali komentarjev o vaši slikovni in/ali tekstovni izbiri. V vsakem primeru dobro razmislite o motivu in delu telesa, kamor si boste "pritisnili" tatu, da se ne bo sprva simpatičen delfinček na spodnjem delu trebuha čez nekaj let videti kot nasedel kit. Spreminjamo se, ne le naše telo, temveč tudi naše mnenje in prepričanje. Dovolj bo, da se spomnite stvari, ki so vam bile všeč pred desetimi ali 20 leti, danes pa so vam smešne, če že ne povsem neumne.
Ameriški psihologi trdijo, da je tetoviran vsak peti odrasel Američan, ki se po dveh do sedmih letih od prve tetovaže odloči za naslednjo. Skupni zaključek raziskav pa je, da imajo poslikani večjo potrebo po izražanju osebnosti.
Kaj tetovaže govorijo o vas?
Pred usodnim srečanjem z mojstrom tetovaž se dobro pozanimajte o njegovih kvalifikacijah, in še enkrat dobro razmislite, s čim se želite za vedno okrasiti, saj so tehnike odstranjevanja veliko bolj boleče in dražje od tetovaže. Najpogosteje jih odstranjujejo z dermobrazijo (odstranjevanje kože s strganjem), kirurškim izrezovanjem ali najbolj popularnim laserskim odstranjevanjem, ki pušča najmanj brazgotin na koži. Dobro si zapomnite tudi, da je, v nasprotju z modro in rdečo, najtežje odstraniti rumeno in zeleno barvo. Pa še to: poznamo celo nekakšne dokaze, da so osebe, nagnjene k tako imenovanemu verižnemu tetoviranju, zasvojene z evforičnim občutkom naleta adrenalina in endorfina, ki ga izzove pikanje, zato jim je postopek veliko pomembnejši od rezultata.
