Rozmari Petek
Svetovalna delavka na konjiški Osnovni šoli ob Dravinji Suzana Kovše je, kot vsako leto, tuhtala, kako bi otrokom, ki težje spremljajo pouk, popestrili konec leta. "Vsako leto dobimo v ta namen nekaj denarja od občine in Rdečega križa, zato vedno premišljujemo, kam bi otroke peljali, kakšno novo doživetje bi jim pokazali, nekaj, kar ni čisto vsakdanje," opisuje. Na misel ji je prišlo potapljanje. Ni ji bilo treba daleč. "Idejo sem omenila Branku Ravnaku in takoj je bil za." Ravnak je predsednik Plavalnega kluba Slovenske Konjice, ki pod okriljem Mednarodne zveze za potapljanje invalidov IAHD Adriatic že leta premika meje, do kam se invalidi lahko potapljajo. Potapljali so se tudi pod ledom pa v bazenu, kjer se urijo ruski kozmonavti, pred kratkim so se spustili v 40 metrov globok bazen v Italiji.
Če je volja, se da početi marsikaj
Tokrat je bila pred invalidi potapljači nova naloga – otrokom so predstavljali svoj svet potapljanja. Skorajda z odprtimi usti so opazovali Aleša Povšeta, ki je sam zlezel v potapljaško obleko, nato iz vozička do roba bazena ter končno v bazen, si nadel potapljaško opremo in se potopil.
Vrhunski potapljač z odločbo
Med inštruktorji je bil tudi Andraž Mulej, ki je povsem običajen potapljač, torej ni invalid. Vendar je imel z otroki največ skupnega. "Bil sem otrok z odločbo. Zaradi motnje pozornosti in hiperaktivnosti. Ko pogledam njih, vidim sebe. Veliko je stvari, pri katerih si še vedno ne morem pomagati. Denimo branje knjige. Ne gre. Pri potapljanju pa sem to premagal. Ker pri tem moraš biti zbran, sploh pri tehničnem in jamskem potapljanju. Če gre ena stvar narobe, lahko pride do najhujšega scenarija. Treba je biti temeljit pri pripravah, natančen, pozoren, kar je z mojega vidika velik izziv," opisuje Mulej.
