Rozmari Petek
Na lepo oktobrsko sobotno dopoldne - vreme je ob takih prireditvah sila pomembno - je iz Vojnika krenila nenavadna kolona vozil. Vodil jo je legendarni jugo z napisom milica. Sledila so stara in starejša kolesa, nato motorji, na koncu še stari in starejši avtomobili. Ubirali so stranske poti, saj Vojnik nima kolesarske povezave z nobeno od sosednjih občin. Med najstarejšimi, še avtohtonimi kolesi, je bilo leseno kolo prvega moža aktualnega vojniškega kolesarskega društva Marka Zdovca. Ponosno je opisal, da bo kmalu kolo štelo 100 let. "Na prireditvi so še starejši, a večinoma so to replike. Moje ima lesene obroče, lesene blatnike in lučko na svečo," je opisal.
Še starejše kot njegovo kolo je vojniško kolesarsko društvo, ki so ga pred nekaj leti obudili. "Vojniško kolesarsko društvo je bilo ustanovljeno v čast 50-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa. V našem delu Štajerske sta bili takrat ustanovljeni dve. Naše, Kolesarsko društvo Vojnik, in društvo Savinjskih kolesarjev s sedežem v Žalcu. Ostalih deset je bilo ustanovljenih na avstrijskem delu Štajerske. Imamo torej kar bogato zgodovino kolesarjenja v Vojniku," je poudaril Zdovc.
Vseeno niso med najstarejšimi društvi, v Celju so imeli še starejše Nemško kolesarsko društvo. "A Vojnik je bil takrat manjša vas. To ni bila mala stvar! To je bilo kar pogumno dejanje Vojničanov. Očitno je bilo tukaj kar nekaj premožnih tržanov, od Romana Henna do Doroteje Hauser. Če si takrat imel kolo, si bil kar bogat."
Zelo bogat tiste dni bi bil zbiratelj Peter Habe z Dobrne, ki ima pod svojo hišo kup starodobnih koles (in še marsikaj drugega). Konec septembra se je s svojim velicipedom odpravil do Krapinskih Toplic; štiri dni je vozil. Okorno kolo z ogromnim sprednjim kolesom in miniaturnim majhnim? Po naših cestah? Oblečen kot gospodje pred sto in več leti? Kaj so vam pa rekli, ko so vas videli, smo ga vprašali. "Ja, zanimanja je bilo res nekaj, predvsem tujcev," je opisal Habe. "Je pa to res najbolj nevarno kolo, s katerim se lahko zelo poškoduješ. Ko sem se peljal navzdol, je bilo zadnje kolo v zraku. In če bi takrat zaviral, bi poletel čez krmilo direktno na glavo."
Habe ni bil edini, ki se je oblekel v duhu takratnega časa. "Tehnična dediščina je ponos vsakega naroda. Pomembna pa je tudi oblačilna dediščina naših dedov. Zato so vsi oblečeni v čas, ki paše h kolesom," je dodal Zdovc. Tokratno srečanje, šesto zapovrstjo, so pripravili člani vojniškega in dobrnskega turističnega društva. "Društvi imata sekciji starodobnih kolesarjev, ker sta majhni, smo prireditvi združili. Tako ali tako smo prijatelji," je še pojasnil Zdovc in pozdravil še druge prijatelje, ki so se srečanja udeležili z različnih koncev Slovenije.
