Medtem ko se je vladna delegacija z evropsko gostjo mudila v Črni na Koroškem, sva se s fotoreporterjem Sašem Bizjakom komaj prebijala do Luč. Še dobro, da sva po nasvetu županje Solčave Katarine Prelesnik izbrala pot preko Gornjega Grada, saj so tam razmere enako katastrofalne kot v preostalih savinjskih in koroških občinah. K sreči pristojni, za razliko od medijev, ki te dni v ospredje postavljamo bolj ene in iste občine, vedo tudi zanje, saj se je pred nama vozil konvoj gradbene mehanizacije. Se bova ustavila na poti nazaj, si rečeva in grizeva dalje po tako poškodovanih, ozkih spodjedenih, odtrganih cestah, ki jih v normalnih okoliščinah niti slučajno ne bi upala prečkati. Po mnogih obvozih (plazovi se še vedno sprožajo, domačini s traktorji poskušajo zemljino čim prej delno odstraniti) prideva v Podvolovjek. "To, kar zdaj tam vidita, ni nič v primerjavi s tem, kakšno je bilo. Ljudje so veliko stvari že počistili," opiše župan Luč Klavdij Strmčnik. Savinjčani so hitro sami začeli čistiti, to sicer počno še danes. Same Luče so pred Savinjo in Lučnico v veliki meri najhujšega ubranili na sotočju rek zgrajeni protipoplavni nasipi. V naselju Struge pa je Savinja dodatno strugo ubrala kar po regionalni cesti, kjer ne teče, temveč dere še danes.

Naselje, ki je postalo otok

"Struge so danes v bistvu otok. Stanovalce smo morali, da so sploh lahko prišli do svojih stvari, pripeljati s čolnom do hiš. Ker okoli že krožijo tisti, ki so pripravljeni pobrati vse, kar so ljudje vrednega pustili v hišah," opiše župan, ki se te dni trudi predvsem s tem, da bi uredil povezavo Luč z Ljubnim. Da bodo občani, ko bo najhujše za njimi, lahko vsaj v službo hodili. In srednješolci v šolo. A težava je, da so mostovi tudi preko stranskih cest tako poškodovani, da težka gradbena mehanizacija, ki jo potrebujejo za delno vzpostavitev cest, ne more do njih. "Ne potrebujemo 100 vojakov danes. Ljudje so večino, kar so lahko, počistili sami. Potrebujemo gradbeno mehanizacijo," poudarja župan. V Strugi je sicer danes mrgolelo prostovoljcev, predvsem iz oddaljenih gasilskih društev. A le v Strugi so lahko fizično delali, saj do tega dela kar nekaj časa ni bilo mogoče priti. "Še vedno imamo kmetije, ki so zaradi plazu odrezane od sveta. Tem s helikopterji dostavljamo hrano in gorivo. Zato vsake toliko slišite nad nami prelet helikopterjev," doda župan in znova poudari. "Potrebujemo gradbeno mehanizacijo. Zgoraj je kmetija, ki ji je plaz v petek zasul osem krav mlekaric. Do tega dela moramo priti. To bo brez gradbene mehanizacije kmalu začelo zaudarjati. Krave so vsaj takoj poginile, teliček je pa še več dni mukal."

Vsaj takšno informacijo je imel župan. Dejansko pa je teliček, ko sva se s fotografom približala hlevu, znova začel upajoče mukati. Lastnici Marjeti Fale so se ob tem ulile solze in je znova poskušala najti pot do telička. "Nehaj, ne moreš. Se bo še tebi kaj zgodilo," ji brani mož Dani. "Saj smo poskušali. Z majhnim bagrom je prišel nekdo iz okolice, a si ni upal začeti premikati stvari," pojasni. Čeprav je v takšnih katastrofalnih razmerah skorajda nemogoče sploh izreči besedo sreča, sta jo lastnika pravzaprav imela. Zaradi vode, ki je vdirala, sta celo jutro čistila in poskušala preusmeriti strugo, ki je pridrvela s hriba, stran od hleva. Še prej sta iz hiše tik ob hlevu rešila očeta. Ker sta bila že povsem premočena, sta se šla v spodnjo hišo, kjer stanujeta (tudi to je zalila voda, a so bile prioritete drugje), preobleč. "Ravno sva se hotela odpraviti v hlev, da pomolzeva krave, ko je zagrmelo. Krave so takoj utihnile. Teliček pa ..."

Angeli imeli polne roke dela

"Angeli so nad nami. Živi smo," poudari Metka Brišnik, ki je na poti v Solčavo z možem pred petimi tedni v enem delu hiše odprla mehiško restavracijo, drugi del je v petek preluknjal plaz. Ravno v tem delu hiše sta hčerki običajno precej dolgo bedeli in gledali televizijo. K sreči ne tisto usodno noč. "Mož je šel še mačke reševat iz kurilnice. Minuto kasneje so se tja zaleteli hlodi. Lahko bi imela moža med hlodi. Zato pravim, angeli so povsod." Tudi vidni, tisti, ki te dni pomagajo čistiti blato in plaz s hiše. "V nesreči sem presrečna," doda. "Mi smo zaljubljeni v to hišo, v ta kraj in posebej v te ljudi, ki imajo dušo. Tu bi rada ostala." Dominik Germelj iz Struge je bil z mlado družino v novi hiši, ki jo je večinoma sam zgradil, le dobrega pol leta. Zdaj je tako nevarno nagnjena, da ji ni rešitve. "Rad bi v Lučah našel stanovanje, da bom bližje domu," pravi. Njegov oče je stanoval kar čez cesto, ki je danes nova, dodatna struga reke. "Šel sem pomagat očetu čistit vodo. V nekaj sekundah je prišlo toliko vode, da nisem več mogel nazaj do hiše. Ko je odneslo škarpo pri hiši, je partnerka s sinovoma zbežala v gozd. Bosa je tekla. Leto dni starega sinčka je imela v kengurujčku, triletnika ob sebi. Padla je, zato je raje dojenčka vzela pod pazduho in tekla." Še Janez Pahovnik, ki ima v primerjavi s sosedi še najmanj poškodovano hišo, dvomi, da si bo tukaj še upal živeti. Spomin na tisto noč je prehud. "Jaz sem vrgel vrv čez cesto, ki je postala struga, da smo 14 ljudi rešili skozi deročo reko. Tudi dve 85 let stari sosedi smo privezali na vrv. Ob tem gre posebna zahvala Boštjanu Pahovniku, gorskemu reševalcu, ki je imel vrv, in Frančku Strmčniku. Če ju ne bi bilo, se ne bi rešili."

Vztrajati ali ne?

"Ne vem, kaj naj. Da spet vse prenovim za le nekaj let, ker nikoli ne veš, kdaj spet pride, nima smisla," dodaja sosed Boris Zamernik, ki je pred 14 dnevi prenavljanje hiše zaključil z ureditvijo fasade. Še bolj boleče pa je, da je v tej hiši skoraj izgubil mamo. Milka Zamernik je namreč tista herojka, ki se je celih šest ur držala za centralne napeljave. "Ko sem iz druge strani gledal hišo, sem bil prepričan, da ni preživela. Hvala bogu je. Peljali so jo v bolnišnico, saj je bila zelo podhlajena. Da ne govorimo o stresu, strahu, bolečinah. Ne morem si niti predstavljati. Zdaj so jo spustili domov. A je popustila injekcija in jo vse boli. Tam je dobila tudi nekaj za pomiritev, zdaj je tudi to popustilo." Poplava sicer mirnega potočka, ki je prinesla s sabo še plaz, se lahko ponovi. "Posebnih ukrepov za ta potoček, v katerem sicer še rib ne moreš gojiti, verjetno ne bo. Nima več smisla tukaj vztrajati," zaključi. S tesnobo v srcu odideva iz soteske. Za en dan sva videla preveč. Domov sva se vrnila po najbližji, čeprav spet nevarni poti. In spet "pozabila" na Gornji Grad.