Rozmari Petek
Še vedno dvakrat pogledamo, ko vidimo žensko za volanom kamiona, avtobusa, kaj šele tovornjaka s priklopnikom. A je v Sloveniji že kar nekaj žensk, ki z veseljem opravljajo poklic šoferke; nekaj jih je združenih v Klubu voznic težkih tovornjakov – šoferske mačke. Že 14 let se vsako leto vsaj enkrat srečajo in pokažejo svoje spretnosti, tokrat so jih na celjskem sejmišču v okviru sejma Avto in vzdrževanje ter Gospodarska vozila in logistika. Njihove zgodbe so zelo podobne – za šoferko so se navdušile zato, ker izvirajo iz kakšne prevozniške/gradbene družine, ali pa so sledile poklicu svojih partnerjev. Podobne so tudi zgodbe – do prihoda otrok so vozile tudi v tujini, nato so si poiskale delo, ki ne terja večtedenske odsotnosti. "Prevozila sem celo Evropo, velikokrat sem vozila tudi v Ukrajino in Rusijo," opisuje Klavdija Ojsteršek. "Sedaj sem zaposlena v Miku, vozim viličarja. Odkar sem mama, sem v službi le od šestih do dveh. Prej me po dva do tri tedne ni bilo doma. Pa tudi, ko sem prišla, sem že po dveh dneh spet šla na pot."
"Šestnajst let, do predlani, sem bila na špediciji," razlaga Nina Nagode, predsednica kluba. Nato je nekaj časa vozila kamion od gradbišča do gradbišča, zdaj pa je na porodniški. "Špedicijo sem obesila na klin. Ne vem, kako bo s tem gradbeništvom, ker je delovni čas precej grozen za družine, po deset ur na dan delaš. Potem otrok ne bo imel nič od mene." Podobno je v bolj "mirne" vode presedlalo kar nekaj drugih šoferk. "Začela sem s kamionom, sedaj sem zaradi otrok rajši v avtobusu," razlaga Kaja Razingar. "Jaz pa vozim v gradbeništvu. Vsak dan po osem do deset ur, da sem vsaj vsak večer doma," opisuje Nataša Jereb. "Moj oče ima gradbeno firmo in sem od osnovne šole govorila, da bom naredila izpit za kamion in bager. Najraje sem kar na bagru, mi bolj ustreza," dodaja Ajda Pavlovčič. Še vedno pa v prevozništvu uživa Katja Ribarič. "Partner je vozil v tujino in sem nekaj časa hodila z njim. Potem sem šla sama delat izpit in to je to. Svoboda, svoj mir imaš v kabini. Pa tudi glede plače nimam nobenih pripomb."
Ob vseh neprijetnostih, ki se lahko dogodijo na počivališčih, se človek vpraša, kako se z njimi spopadejo voznice. "Če bi sedaj bila novopečena šoferka, bi me verjetno bilo veliko bolj strah, kot me je bilo pred 18 leti. Takrat ni bilo takšne mase vozil, manj je bilo tujcev po Evropi. Bile so sicer kakšne moteče stvari, ker ko vidi moški mlado žensko … Nikoli ni miru. Še sedaj, ko sem starejša, ne. Običajno sem, ko sem parkirala, hitro dala zavese skupaj, da nihče ni videl, kdo je za volanom. Pa upala, da me bodo pustili pri miru," opisuje Nina. "Jaz sem vedno gledala, da sem se ustavila na bencinskih črpalkah, redkokdaj na kakšnih pustih počivališčih. Predvsem v Ukrajini, Rusiji smo vedeli za njihovo mafijo, zato, ko si se peljal tam skozi, si moral peljati praktično noč in dan, nisi upal veliko ustavljati," dodaja Klavdija. Teh težav se je elegantno rešila Ines, ki večinoma dostavlja po Sloveniji, deloma po Hrvaški. "Mednarodnih prevozov nisem nikoli opravljala. Zaradi otrok ne," še pove, medtem ko k njej priteče deklica. "Cele počitnice bo večinoma preživela z mano v kamionu," se nasmeje. Na vprašanje, čemu ta poklic, pa pove: "Ker je malo drugače. Ker nas ni veliko in je to pač neki izziv." Pa ni morda nekoliko samotno, še vprašamo. "Če si šofer, ti samota ne sme biti tuja. Sicer pa marsikatera reče, da se v tovornjaku počuti svobodno. Nimaš šefa za vratom, telefon lahko izklopiš in rečeš, da ni bilo signala. Obenem pa vidiš velik del Evrope," strne Nina.
