(INTERVJU) Tomaž Barada: S pol milijona dolga ne moreš biti predsednik

Tudi med olimpijskim poletjem v Tokiu in zimo v Pekingu v Sloveniji ni predaha, ampak vlada vroča olimpijska jesen. Ne sicer zaradi športnikov, zaradi funkcionarjev in volitev v Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS), ki bodo sicer šele prihodnjo jesen, a okrog funkcije predsednika se že pošteno praši. Bogdan Gabrovec je naznanil, da se od nje poslavlja, bitka se je začela, še preden je Franjo Bobinac uradno dobil prvega protikandidata. Za Večer jo je napovedal eden od Gabrovčevih namestnikov, Tomaž Barada, ki se je najprej moral soočiti z očitki, da davkariji dolguje pol milijona evrov. Mariborski športni funkcionar in bivši šampion v borilnih veščinah pa je tudi stopil na žulj Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Jezo vodilnih si je nakopal, ko so ga imenovali za vodjo olimpijske reprezentance za Peking 2022, "ukradel" jim je skozi vso zgodovino njihov privilegij.

"So bistveno drugačni časi kot pred leti. Prvič smo soočeni s covid zadevo, ki se je razjasnila na olimpijskih igrah v Tokiu, naša strokovna služba v OKS je te stvari spoznala. Tudi vsa prizorišča v Pekingu bodo zaprta za gledalce, ne bomo imeli niti naših sponzorjev, slovenske hiše, torej striktno govorimo o tekmovalcih. Tako smo se odločili tudi zaradi številčnosti ekipe, bo z bistveno manj spremljevalci kot po navadi. Predsednik Gabrovec me je vprašal, ali bom šel na olimpijske igre, in potem dejal, da se mu zdi najbolj smiselno, da sem tam kot vodja. Je pa treba poudariti, da ni bilo pobude SZS, da bi želeli imeti svojega predstavnika. Dejansko potrebujemo nekoga, ki ima izkušnje z organizacijo, ne moremo pa govoriti o razliki med poletnimi in zimskimi športi, ker to nima nobene zveze," je v uvodu pogovora povedal 47-letni Mariborčan.

"Saj so me že vprašali, zakaj jaz, zakaj sem boljši od nekoga drugega. Z nikomer se ne primerjam niti ne vem, kdo je drugi kandidat. Lahko pa iz izkušenj naše strokovne službe in od delavcev v olimpijskem komiteju z gotovostjo trdim, da kdorkoli ne dela na tem projektu leto ali več, zadeve težko pozna. Res je poznanstvo med njimi, ampak to nima nobene povezave s strokovnim vodstvom. To ne skrbi, kako bodo smučarji odpeljali dirko, ali bodo imeli primerno opremo, ampak zgolj, da pridejo pravi čas na prizorišče, na doping kontrolo, v miks cono, da je vse, kar se tiče nastanitve, prehrane, treninga, kot mora biti. To je delo vodje reprezentance."

Podpredsednik OKS ste že sedem let, teče vam drugi mandat. Koliko ste se doslej vključevali v takšne projekte?

"Kariero sem kot športnik zaključil leta 2004, ampak že prej sem bil v vlogi organizatorja svojih dogodkov in kasneje vseh profesionalnih borb Dejana Zavca, kar je bil velik zalogaj. Organiziral sem po tri evropska prvenstva v tekvondoju in kikboksu. Dobil sem kar nekaj organizacijskih izkušenj tudi kot predsednik Športne zveze Maribor (ŠZM), bil sem na zadnjih treh olimpijskih igrah. Nisem človek, ki bi sedel in gledal tekmovanja, ampak želim biti s športniki, in lahko povem, da sem bil na vseh igrah na vseh možnih prizoriščih. Ne udeležujem se le tekmovanj v športih, ki so mi blizu, kot funkcionar sem z vsemi športniki in jim dajem pozitivno energijo. Bil sem pa tudi vodja reprezentance na sredozemskih igrah, kjer je bila številčnost bistveno večja, kot bo v Pekingu."

Je Peking korak do najvplivnejše funkcije v slovenskem športu, predsednika OKS?

"Da grem na olimpijske igre, ni razlog, da bi kandidiral za predsednika OKS. Moje razmišljanje je takšno: kdor vodi podjetje, športno organizacijo, mora delo poznati v celoti. Jaz sem se kot otrok začel ukvarjati s športom, najprej kot rekreativec in nato tekmovalec od mlajših kategorij do članske reprezentance. Lahko rečem, da sem osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Poznam vse, padce in vzpone športnika. Kot trener v klubu sem prenašal znanje na učence, kar se mi zdi druga pomembna faza. Kasneje sem prešel še na funkcionarska mesta kot podpredsednik OKS in predsednik ŠZM."

Torej kandidatura da?

"Da."

Kaj želite doseči, spremeniti?

"O programu še ne bi rad govoril, ker se mi zdi preuranjeno, nespoštljivo do predsednika, ki je tudi moj vzornik. Ker je prišel iz športa, najprej kot tekmovalec, nato je peljal zgodbo kot trener in predsednik judo zveze. Nima osebnih interesov v olimpijskem komiteju, ampak zasleduje interes olimpijskega gibanja, športa. Imam še kar nekaj postaj, ki jih je treba oddelati do volitev in so zdaj pomembnejše za delovanje. Imamo olimpijske igre, olimpijski festival evropske mladine (OFEM) v Vuokattiju in še kar nekaj projektov v OKS. Zdi pa se mi prav, da povem, da bom kandidiral za predsednika."

Ampak volilna baza se že odloča - Franjo Bobinac je kandidaturo napovedal - in na neki način jo je treba prepričati.

"Moje prepričanje je, da je treba delati kvalitetno in ljudem na terenu pokazati, da smo tu že od začetka. Za razliko od mojih kandidatov, vsaj enega, ki ste ga omenili ... Franjo Bobinac, predsednik rokometne zveze? Da. Član izvršnega odbora OKS? V prvih dveh letih sem ga zelo malo videl na sejah, ko se je pojavila želja po kandidaturi, pa na vsaki. Jaz nisem takšna osebnost. Pa ne govorim grdo o Franju, je zelo pozitivna oseba. Sicer športnik nikoli ni bil, ampak verjetno je v redu gospod. Saj o tem bodo volivci odločali, jaz sem v športu z zmagami in porazi, povsod. To je moje poslanstvo, moja prednost, razumem šport od začetka do vrhunca."

Vaša prednost je verjetno tudi ta, da ste kandidat Bogdana Gabrovca, s čimer verjetno že pride določena podpora?

"Seveda sem zadovoljen, da imam podporo gospoda Gabrovca. Želim pa si, da bo pozornost pri odločanju predvsem na programu, izkušnjah in delu, ki smo ga kandidati doslej opravili na področju športa. Verjamem, da bodo med nami izbrali pravo osebo za vodenje olimpijskega komiteja."

Predsednik OKS je najvišja funkcija v slovenskem športu in mora uživati ugled, integriteto. V zadnjem času pa so se pojavile informacije, ki vašo načenjajo. Po pisanju portala Necenzurirano.si ste državi dolžni pol milijona evrov davkov.

"Zelo srečen sem, ker se je ta postopek sprožil. In tega ne mislim cinično, ampak, da je nekdo dal informacijo in meni možnost, da zadevo pojasnim. Verjamem, da nekdo, ki je državi dolžan pol milijona evrov, ne sme in ne more biti predsednik OKS. Lahko povem, da je Finančna uprava pri meni opravljala davčni nadzor, v katerem so preverjali, ali bi moral plačati davek od nenapovedanih dohodkov. Pregled je zajemal obdobje od leta 2010 do 2016. Ker v prvotnem postopku niso upoštevali mojih dohodkov iz časa, ko sem bil vrhunski športnik, je bil ugotovljeni znesek davka zelo visok. Glede na tedanjo zakonodajo v obdobju moje profesionalne športne kariere v Sloveniji nisem bil davčni zavezanec za dohodke, ki sem jih v tujini prejel v obliki nagrad in sponzorskih sredstev. Bil sem profesionalni svetovni prvak, trikrat amaterski v tekvondoju in dvakrat v kikboksu, po šestkrat v obeh športih evropski prvak. In zdaj sem se znašel v položaju, ko sem moral Finančni upravi dokazovati te svoje dohodke, ki sem jih v tujini prejemal večinoma v gotovini in čekih. V ponovljenem postopku je bilo določeno, da se mi obračuna 25.300 evrov davka."

S čim se ukvarjate zraven Športnega centra Barada?

"Moj glavni vir dohodka je športni center. Zraven tega imam še trgovino s športno opremo in gostinski lokal."

Se bo tu kaj spremenilo, če boste predsednik OKS?

"S tekvondojem sem se začel ukvarjati v Jugoslaviji, kjer je bil zelo cenjen, je pa res, da je bil v Sloveniji neznanka, kar je bil ključni razlog, da sem bil leta 1991 primoran narediti klub. Zelo ponosen sem na to, kar sem v tem času ustvaril. Marsikdo me je vprašal, zakaj sem pri 31 letih končal kariero, če sem bil na vrhuncu. Začutil sem, da če bom nadaljeval, ne bom imel možnosti gojiti prvakov in tako sem začel ustvarjati ekipo. Uspelo mi je narediti 33 svetovnih in evropskih prvakov. Ta rezultat v svetu nekaj pomeni, od Severne in Južne Amerike do Azije sem zelo cenjen. Drugi korak naprej je bil ustvariti dober trenerski kader, ker življenje bo šlo naprej, z mano ali brez mene. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, šel skozi vse faze in danes prehajam v novo. Si pa čas znam tako organizirati, da bom še vedno dve, tri ure lahko namenil svojemu športu, svojim tekmovalcem."

Kaj pa funkcija predsednika Športne zveze Maribor, jo boste predali?

"Volitve za predsednika imamo novembra, bom kandidiral, če pa bo prišla nova funkcija, bom to zadevo moral predati."

V kakšni kondiciji je šport v drugem največjem slovenskem mestu?

"Moje veliko razočaranje je prišlo v času, ko sem postal podpredsednik OKS, nisem imel pravih informacij, kaj se dogaja v mariborskem športu. Zelo žalostno je, da se je kar nekajkrat zgodilo, da se na takšne in drugačne razpise OKS ali Fundacije za šport Maribor niti ni prijavljal. To je bil eden ključnih razlogov, da sem se odločil, da bom pomagal. Odkar sem predsednik ŠZM, se stvari premikajo, zadovoljen sem, da mi je uspelo pridobiti OFEM (olimpijski festival evropske mladine) za leto 2023 v Maribor, posledično denar za obnovo dvorane Tabor, da bomo primorani zgraditi dodatno ogrevalno dvorano na atletskem stadionu in dodatno tribuno na nogometnem igrišču na Taboru. To bi bile ključne zadeve za izpeljavo dogodka. Doslej se je premalo vlagalo v infrastrukturo niti nismo dovolj skrbeli za vrhunski šport. Novo strategijo, ki je bila sprejeta septembra v mestnem svetu, zelo pozdravljam, prvič v zgodovini je bil storjen tako velik korak. Moje veliko upanje in prošnja mestni upravi je, da jo izpeljemo in ji namenimo primeren kader, da spet dosežemo takšne rezultate, ki si jih Maribor zasluži. V realni situaciji, na izboru športnika leta v zadnjem obdobju govorimo le o štirih, petih imenih. V mojem času, ko sem bil sedemkrat športnik Maribora, je bila konkurenca ogromna."

Ampak ta infrastruktura bi se že morala graditi glede na to, da je do OFEM le kakšno leto in pol …

"V Mariboru je bila zavora, nezaupnica, ki se je dogajala predvsem zaradi neizpeljane univerzijade. Ko sem prišel s to idejo do gospoda župana, je bil pomislek 'joj, nočem še ene univerzijade'. Ampak to sta popolnoma različna pojma. V univerzijado organizator mora vložiti denar, tu pa športniki plačajo kotizacijo, ti že v startu prinesejo denar. S tem moramo izpeljati tekmovanje, prevoze, nastanitve. Pripadajo nam še sredstva iz evropskega olimpijskega komiteja, sponzorstva od OKS in denar, ki ga pridobimo iz razpisa Erasmusa. Te informacije sem posredoval županu in podžupanu, ni se pa takoj naredil korak naprej - razpis za adaptacijo dvorane Tabor. In ko se končno je, smo dobili prijave v bistveno višjem finančnem obsegu, za pet milijonov evrov namesto za 3,2 milijona, kolikor je bilo na voljo. Razpis se je ponovil, kar pa je spet vzelo čas, denarja ne bo možno počrpati letos. Bo pa ga možno v naslednjem letu, čeprav bo žal zaradi tega nekdo drug izpadel."

Kakšno je stanje na področju financiranja mariborskega športa? Lani je bilo veliko nejevolje zaradi velikih zamud izplačil, vemo pa, da je osnovno delovanje nekaterih društev pogojeno z javnim denarjem.

"Letos smo denar klubi dobili že aprila, lani smo bili bolj papeški od papeža. Razpis ni mogel biti končan zaradi covid situacije, zadeva se je podaljševala, občina ni sprejela dejstva, ki sta ga izpostavila strokovni svet za šport v vladi in ministrica, kjer so podali mnenje, da bi se lahko počrpala tretjina denarja z razpisa. Maribor je bil malo v strahu. Kasneje smo se odločili za dodatni razpis, ki je spet vzel mesec dni, drugi problem pa je bil, da se klubi niso prijavili, kot bi se morali, ker to vzame ogromno časa, energije in manjši klubi nimajo niti primernega strokovnega kadra. Nastala je velika težava, ampak takrat je bilo delovanje celotne države močno oteženo. Drugo dejstvo pa je, da imamo v Mariboru žal drug problem. Šport bi moral biti po mojem mnenju financiran tako: en del mestna občina, drugi del sponzorji društev, tretji del vadnine, članarine. A kdo je še v Mariboru, ki lahko da denar? Danes ima od močnih sponzorjev v mestu sedež le še Zavarovalnica Sava, drugih ni več. Mestna uprava pa je prekinila vsa sponzorstva občinskih podjetij, kar se mi ne zdi prav. Moral bi se narediti neki fond, iz katerega bi se napajal mariborski šport. Imamo problem, kako napajati društva, da držijo vrhunski nivo."

Kako zapolniti luknjo, kakšen je recept?

"Večkrat izpostavim Zlato lisico in te virtuoze, ko marsikdo reče, to pa res ni mogoče. In to vidim tudi v slovenskem športu, imamo nekaj v sebi, da lahko premikamo gore. Veliko je takšnih primerov, misija nemogoče: NK Maribor je igral v ligi prvakov, Ivan Trajković je v Tokiu za točko izgubil medaljo v športu, ki ima 207 registriranih držav. Kako, s kakšnim vložkom? Iz mestne občine mu je bilo dodeljenih 7500 evrov, da gre na olimpijske igre, pa vemo, da to porabi na dveh svetovnih pokalih. Skratka denarja je malo, ampak je jeklena volja. Našli bomo recept, a le, če ne bomo jokali in rekli, da to ne gre. Takrat res ne bo šlo."

Stanje ni rožnato niti na državnem nivoju, naš šport je kronično podhranjen, pa tudi v koronskem času ste vlado skoraj prosjačili za denar in izpadli iz praktično vse ukrepov pomoči.

"Zame je ključno, da sem bil na olimpijskih igrah zelo ponosen, da sem Slovenec. Ko pa poznaš drugo plat, da smo dejansko država v Evropi, ki namenja najmanj denarja za šport, na koncu pa smo najuspešnejši po medaljah na velikih tekmovanjih po številu prebivalcev …"

Ampak to ne bi smel biti recept …

"Na zadnjem obisku pri premierju govoriva o športnih zadevah in mi reče, gospod Barada, v dani situaciji tega ne moremo spraviti skozi, ker bo druga stran to rušila. Jaz pa vprašam, kdo je druga stran? Govorimo o športu, o slovenskem ponosu, o tem, da imamo športnike, ki nas predstavljajo v svetu. Težko je opisati doživetje zadovoljstva v Tokiu ob zmagi Primoža Rogliča, Benjamina Savška ... Ne samo, da smo mi jokali, cela Slovenija je, levi in desni, vsi smo bili ponosni. Upam, da bo ta država spoznala, da nas šport povezuje. Vam povem, za naše košarkarje so navijali vsi, cela bivša Jugoslavija, povezali smo se. Če bo meni uspelo postati predsednik OKS, bo ena od prioritet, da dobijo, kar jim pripada. Moja velika žalost je, da bežijo iz Slovenije, se selijo v Monako, celo tekmujejo za Turčijo. Želim si, da se to ne bi več zgodilo, ampak tu potrebujemo pomoč vlade. S sramoto sedim poleg srbskega podpredsednika na igrah, kjer je Milica Mandić v tekvondoju drugič postala olimpijska prvakinja. Reče on, 'evo, pa je spet zaslužila 70.000 evrov'. In še dosmrtno rento, super! Ni ji več treba delati. Če se spomnim naših športnikov, Jureta Koširja, Katje Koren, vseh naših, ki so dosegli olimpijsko medaljo, kolikokrat je Primož Kozmus, olimpijski prvak, izpostavljal te zadeve. Kaj imajo ti ljudje danes? Dajmo jim, da bodo z zadovoljstvom zastopali našo državo."

Ste lahko pri aktualni oblasti s temi idejami uspešnejši kot denimo Bogdan Gabrovec? Ne nazadnje ste ji po politični liniji bližje glede na to, da ste bili mariborski mestni svetnik na listi Franca Kanglerja.

"Povezava s Kanglerjem je bila zelo nepolitična, bil je dogovor med nama. Pomagal mi je pri organizaciji dvobojev Dejana Zavca, mi smo dobili dvorano, Maribor 70 sekund promocije na DSF-ju. Ko sem se jaz boril za naslov svetovnega prvaka v Mariboru, sem dobil največ 200 mark donacije za dvorano Tabor v času Borisa Soviča. In ker je bilo tako, sem se tudi jaz odločil pomagati Kanglerju, dal me je na listo. Če sem povsem pošten, sploh nisem vedel, kdo je na njej, da je 45 mestnih svetnikov, ker me politika ni zanimala. To sem Francu Kanglerju dal jasno vedeti in se je oblikovalo kot Ljudska stranka in Županova lista. Ostal sem politično neopredeljen in še danes je moje prepričanje takšno. Nekdo, ki deluje v športu, se ne sme opredeliti, dejstvo pa je, da mora sodelovati z vlado. Sem pa ponosen ne stvari, ki so se zgodile v kratkem času z desno vlado. Dobili smo bistven dvig denarja za osvajanje medalj, od tega ne bo več treba plačati davka, kar je bilo prej smešno, uredilo se bo obdavčenje sponzorskih sredstev. Prvi koraki so narejeni in upam, da ne bo ostalo le pri tem."