Na evropskih prvenstvih gluhih v tenisu do pred dnevi še ni osvojil kolajne, enkrat je bil deveti in enkrat peti. A je Marino Kegl vendarle dočakal veliki dan. Na Kreti je osvojil bronasto kolajno. "Pot do nje ni bila lahka. Potem ko sem premagal dva tekmeca, sem polfinale izgubil, v dvoboju za tretje mesto pa po skoraj štirih urah premagal nemškega igralca," 25-letni Marino Kegl na kratko pojasni zgodovinski dosežek.
"Leta 2008 je osvojil prvi članski naslov državnega prvaka med gluhimi, nato so se naslovi vrstili eden za drugim, prvi mednarodni turnir med gluhimi teniškimi igralci je, star petnajst let, osvojil leta 2010 na Slovaškem, leta 2012 osvojil naslov evropskega mladinskega prvaka, od takrat izjemno uspešno igra na mednarodnih članskih turnirjih. V vitrini ima 35 pokalov, ki jih je dobil za prav toliko turnirskih zmag," je sinovo nadvse uspešno športno pot dopolnil oče Darko Kegl, ki nad njim bedi od prvega dne, kar je v roke prijel teniški lopar.
"Oče je nad mojim teniškim razvojem bedel od jutra do večera"
"Trenira po dvakrat na dan, dopoldan pod vodstvom trenerjev ŽTK Maribor v Mariboru, popoldan pa pod mojim vodstvom na igriščih TK Murska Sobota," je dodal Darko Kegl, ki mi je bil v veliko pomoč med pogovorom z Marinom - ta ima od rojstva 100-odstotno okvaro sluha, pri sporazumevanju pa si pomaga z vsadkom.
Modra poteza in prelomnica leta 2011
"Velika prelomnica na moji športni poti se je zgodila junija leta 2011. Takrat sem postal član ŽTK Maribor. Odločitev, da prestopim v vrsto let najuspešnejši slovenski teniški klub, se je pokazala kot modra poteza. Ob strokovno usposobljenih klubskih trenerjih in ob pomoči očeta, ki je nad mojim teniškim razvojem bedel od jutra do večera, sem močno napredoval. Trdo delo se je obrestovalo z zmagami na turnirjih in prebil sem se med najboljše igralce na stari celini in na svetu," ponosno pove Prekmurec, ki je v Radencih dokončal srednjo šolo za gostinstvo in turizem in si pridobil poklic gastronomsko-turističnega tehnika. "Pomembno je, da ima poklic. Kdo ve, kaj bo počel, ko ne bo več tekmoval. Morda bo teniški trener, morda pa se bo skušal uveljaviti v poklicu. Glede na to, kako deloven in vztrajen je, verjamem, da bo v življenju dosegel cilje, za kakršne so bo odločil," pripomni oče Darko.
Grenki spomini na Samsun
Z dosežki si je Marino Kegl pridobil status športnika mednarodnega razreda, zaposlen je na Fursu in starša imata nekaj manj skrbi z zagotavljanjem denarja za njegovo športno udejstvovanje. "Kljub temu morata globoko seči v žep, nekaj primaknejo tudi pokrovitelji, tako da se prebijamo," pojasni mladenič, ki veliko pričakuje tudi od Mednarodne teniške zveze ITF. "Slišati je, da naj bi ITF pod svoje okrilje vzela tudi tenis gluhih, turnirji pa naj bi imeli tudi denarne nagrade. Vsak uspeh bi bil podprt z denarjem, kar bi bilo zelo dobrodošlo," je prepričan Marino, ki je na evropski lestvici gluhih tenisačev drugi in na svetovni tretji.
Foto: Družinski arhiv
Najboljši slovenski teniški igralec med gluhimi je z osvojitvijo bronaste kolajne na evropskem prvenstvu dosegel enega od ciljev, neizpolnjena cilja sta še kolajna na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah. Slednje bodo maja prihodnje leto v Braziliji. "Leta 2013 sem prvič igral na olimpijskih igrah gluhih in v Sofiji osvojil deveto mesto, štiri leta pozneje sem bil v turškem Samsunu četrti. Imel sem priložnost za kolajno, a so sodniki nekajkrat sprejeli zame čudne odločitve," pojasni s kančkom grenkega priokusa.
Očetovstvo pred športom
Olimpijske igre v Braziliji se bližajo in Marino vedno pogosteje razmišlja o njih. "Tenis bomo igrali na približno 800 metrih nadmorske višine, zato z očetom nameravava spomladi prihodnje leto del priprav opraviti na Rogli. V Brazilijo bi rad odpotoval dobro pripravljen, boj za kolajne bo srdit. Kolajna je tudi naložba za prihodnost glede pokojnine. Če mi bo spodletelo, bom na novo priložnost moral čakati štiri leta," se priduša Marino. Darko pa pripomni. "Marino je še mlad, olimpijada prihodnje leto zagotovo ne bo njegova zadnja. Treningi so načrtni, nič ne počnemo brezglavo, to je tudi eden od razlogov, da se ga poškodbe izogibajo." Na vprašanje, ali se s sinom na treningu kdaj sporečeta, prikima. "Se zgodi, ampak spor rešiva po moško, ko zapuščava igrišče, sva spet oče in sin. Očetovstvo ima prednost pred športom."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
