Mariborska odbojka: Nekoč krožek, danes elita

Ja, danes so aktualni državni prvaki in polnopravni člani lige prvakov. Kaj lige prvakov, skupine smrti v ligi prvakov! A še pred dobrim desetletjem je bilo vse drugače. Mariborska moška odbojka je bila v hudih škripcih. Da je klub obstal v prvi ligi, je zaslužno le to, da je imel Šempeter še večje finančne težave in je sam izstopil iz tekmovanja ter s tem Štajercem ohranil mesto.

A težave se s tem niso rešile, le poglobile so se. Klub je bil pred propadom, v zadnjem hipu pa se je našel mož, ki je krivuljo obrnil strmo navzgor in četo mladih lokalnih fantov pripeljal v družbo najboljših evropskih klubov. Ne pozabimo: Kedzierzyn-Kožle in Civitanova Lube sta zadnja dva evropska klubska prvaka. Če dodamo še zadnjega udeleženca skupine, Novosibirsk, pa dobimo skupino, v kateri so trenutno vodilne ekipe poljske, italijanske in ruske lige, torej treh najmočnejših ligaških tekmovanj na svetu.

Mož, ki mu je mariborsko moško odbojko uspelo ohraniti pri življenju, je Matjaž Strdin, direktor podjetja SGD Strdin, ki izdeluje industrijske tlake, cementne estrihe in dekorativne betone. Kljub obveznostim, ki jih ima v podjetju, kot poslovni direktor skoraj nikdar ne zamudi tekem "svojega" kluba - in tako je odšel tudi na tridnevni službeni izlet na Poljsko. "To je moja ekipa. Ne da si jo lastim, jo pa čutim. Odkar sem v klubu, sem morda zamudil pet odstotkov tekem," je dejal. Jasno, tudi zanj liga prvakov pomeni češnjo na torti, pa čeprav nikdar ni bila cilj. Začelo se je precej bolj skromno …

Štajerci kupujejo, Gorenjci sponzorirajo

Nekdanji drugoligaški odbojkar Turbine iz Selnice je namreč že od nekdaj poznal odbojkarskega guruja Petra Možiča. Obenem sta sinova obeh v isti generaciji trenirala odbojko. "Takrat, pred približno šestimi leti, je bil klub tik pred propadom. Mladen Gogić in Sebastijan Škorc sta ga komajda držala pokonci. Škorc je igral, treniral, skrbel za finance … Enostavno preveč vsega je imel. Zato je zapuščal klub in odhajal k dekletom v OK Nova KBM. Peter je prišel do mene in vprašal, ali lahko kako pomagam," se spominja Strdin. Ker je videl, da je ekipa mlada, domača, ambiciozna in se je z njo dobro delalo, se je odločil: "Gremo na polno, poskusimo povleči voz naprej in stvari premaknimo na višji nivo."

Takrat je klub dihal na škrge, z minimalnimi sredstvi. "Proračun je znašal okrog 50.000 evrov. Danes imamo desetkrat več, 500.000. A denimo ACH in Calcit sta še vedno daleč pred nami, z okrog milijonom evrov na računu," nam čez palec oceni poslovni direktor. "Ker sem šel jaz v to zgodbo, je z nami takrat ostala tudi Zavarovalnica Triglav." Prelomnica pa se je zgodila s prihodom Merkurja. "Predsednik uprave Blaž Pesjak je moj prijatelj. Skupaj igrava golf. Ponudil sem mu domačo, čisto športno zgodbo in ga vprašal, ali se vidijo kje s sponzoriranjem. Ker je imel Merkur v preteklosti finančne težave, niso sponzorirali. Tudi tokrat sem na odgovor čakal leto in pol. Vmes so zavrnili jeseniški hokej, mi pa smo se jim zazdeli zanimivi. Dogovorila sva se, da bom s svojim podjetjem ves material kupoval pri njih. Tako smo naš promet z Merkurjem dvignili s 50.000 na 800.000 evrov in postali smo njihov glavni kupec. Oni so se pa v tem noro dobro našli. Podobno, kot je izstopalo, da Zavarovalnica Maribor sponzorira hokejsko Olimpijo, je bila tu zanimiva zgodba, da podjetje iz Naklega, Kranja, sponzorira mariborsko odbojko. Ne nazadnje na Štajerskem največ prodajo. In tako so se spustili v sponzoriranje, Pesjak pa je postal predsednik kluba."

Več kot le trener

Sočasno z višanjem prihodkov se je razvijala tudi ekipa. "Ko sem prišel zraven, sem kot nekdanji odbojkar vedel nekaj o igri, nič pa o organizaciji kluba. Na začetku smo imeli trenerja, ki je imel hkrati še službo, zato je včasih zamujal na trening. Šlo je za aktivni krožek fantov, ki so se radi fajn imeli in so to tudi dobili," se spominja svojih začetkov.

Že takrat je ob spremljanju svojega sina ugotovil, da se v mladih selekcijah razvija neverjetni talent Rok Možič. In zato je želel narediti klub, v katerem bi takšni potencialni odbojkarji lahko čim dlje ostali, ne da jih denimo ACH ob prvi priložnosti odpelje, kar se je v preteklosti večkrat zgodilo (najnovejši primer je Žiga Donik). Kar je bilo za Strdina enako katastrofi: "V tistem trenutku se ambiciozni mladi niso videli v Mariboru. Rekli so, da nimamo trenerja, pogojev, ambicij, mednarodnih tekem … To je bilo treba spremeniti."

V klubu so tako leta 2016 za trenerja najprej ustoličili domačina Matevža Kamnika. Nekdanjega reprezentanta, ki je zaradi težav s poškodbami prezgodaj zaključil igralsko kariero. "On je končno spet vnesel red in disciplino v ekipo. A zanj je bila to prva trenerska izkušnja. Morda je iz svojih nekdanjih vrhunskih klubov prinesel celo prestrog režim za našo ekipo v nastajanju," se spominja Strdin, ki je na pomoč poklical Sebastijana Škorca. "On je s srcem v Mariboru, velik lokalpatriot. Tu je zrasel, tu je njegov dom. Pa še nekaj je: slovenske igralce ima na vrvici, z njimi se pogosto sliši, se pogovarja, zaupajo mu … Ne le da zna poklicati, Škorc zna tudi potrkati na vrata. Njemu to ni nerodno. S svojo pojavo, prezenco zna tudi kakšnega tisočaka ali dva dobiti za klub. On ni samo trener, je nekaj več. Vedel sem, da če se vrne v klub, bodo zaradi njega prišli tudi določeni odbojkarji. Ne nazadnje kot pomočnik selektorju lahko da kak namig za reprezentanco."

Šli po drugega, našli Ikhbayrija

In beseda je dala besedo, stisk rok je obveljal. Leta 2017 se je za trenersko krmilo vrnil Škorc. "On je največji delavec v klubu. Na treningih je najbolj 'zašvican'. V bistvu je obraz kluba in najbolj zaslužen za preporod."

Ne le da je OK Maribor avtomatsko postal bolj zanimiv za igralce, okrepila se je tudi organizacija. Določenih pisarniških poslov niso več opravljali odbojkarji sami (kot nekoč Tin Vrabl), ampak je z organizacijskimi izkušnjami iz košarke (prvoligaška zgodba Maribora Messerja) in rokometa prišel še organizacijski direktor Matjaž Kramberger. In v klubu je dokončno zavel veter čistega profesionalizma. A tudi romantika je še ostala. "Nismo postali bogat klub. A tudi če bi bili, mi ne bi bil užitek s kupljenimi tujci postati državni prvak. Zgraditi to z domačimi fanti je druga zgodba," poudarja Strdin.

Seveda brez kakšnega tujca ni šlo. Za še posebno uspešen nakup velja Libijec Ahmed Ikhbayri, "ki se je tako uspešno vklopil v klub, kot da je v Mariboru rojen". Direktor razlaga, kako so ga našli: "Jaz, Škorc in Peter Možič smo šli v Beograd, kjer je igral z Nišem. Šli smo gledat nekoga drugega, navdušil nas je pa on."

Če si Ikhbayri ob zaključku lanske sezone ne bi zlomil roke, bi ga bilo težje zadržati še za eno leto. Tako pa v Mariboru navdušuje še naprej. "Je pa res, da si lahko skozi ligo prvakov dodatno dvigne ceno, česar v kakšni drugi ekipi morda ne bi mogel. Če bi v Italiji pristal na klopi, bi lahko bil to konec njegove kariere."

Ne posel, šport entuziastov

No, enega fanta pa ni bilo več mogoče zadržati. Da je bil zrel za odhod v Verono, Rok Možič dokazuje s tem, da je eden najboljših napadalcev italijanske lige. "Z Rokom kot klub nismo imeli niti ene pogodbe. S Perotom sva vedno šla na zaupanje. Rekel sem mu, da si ne želim, da Rok igra proti meni. Torej da zaigra za drug slovenski klub. Za ponudbe iz tujine pa naj me kar sproti obvešča. Takoj za starši sem jaz tretji največji Rokov navijač. Tudi v Veroni sem to jesen že bil," Strdin izkazuje svoje navdušenje. "Rok je bil že lani zrel za odhod. A obljubil sem mu, da če bo še eno sezono z nami, zanj ne bom zahteval nobene odškodnine. Sicer odbojka ni nogomet, tu ne moreš zahtevati ne vem kakšnega denarja. Nam je pa šlo na roko, da lahko gredo tujci v Italijo pri šele 19 letih, toliko pa jih še ni imel. A lahko bi šel v Nemčijo, želela sta si ga Friedrichshafen in Berlin. Na koncu je k sreči ostal. Mislim, da je tudi Petru veliko pomenilo, da je sin 23 let po njem spet osvojil naslov prvaka z domačim klubom."

Uspeh je Roka dokončno odpeljal v tujino, Mariboru pa prinesel ligo prvakov. Kaj to finančno pomeni za klub? "Strošek. Odbojka ni nogomet. Prijavnina znaša 25.000 evrov. Tu so še stroški sodnikov, poti, videoizzivov, posebne podlage, organizacije … V primeru poraza dobiš 5000 evrov, v primeru zmage 15.000 evrov, kar je zanemarljivo. Ocenjujemo, da nas bo celotna liga prvakov stala 100.000 evrov," preračuna direktor kluba. Kot že omenjeno, odbojkarski klubi tudi ne živijo od prodaje igralcev. So pa, če nastopajo med elito, lahko bolj zanimivi za prihod odbojkarjev. "Morda ti pridejo tudi za nižjo plačo, samo da se lahko pokažejo in dokažejo na najvišjem nivoju. Sicer pa odbojka ni nek posel, je bolj šport entuziastov. Le Rusi imajo baje odprte malhe in proračune z 10, 15 milijoni evrov."

Uspeh in katastrofa hkrati

V borbi z multimilijonarji, ki jih finančno nikdar ne bodo mogli dobiti, je tako vodstvu kluba v največje zadovoljstvo predvsem, da so v mestu prebudili zanimanje za ta šport. "Pred covidom smo v polfinalu državnega prvenstva s Calcitom že imeli več kot 2000 ljudi v dvorani Tabor. Kar kurjo kožo imam, ko se spomnim. To je bil zame osebni uspeh, zmaga našega projekta. Lani bi bila dvorana polna, pa zaradi covida nismo smeli imeti gledalcev. To je bila za nas prava mala katastrofa. In to ob vrhunski zgodbi, ko smo brez Ahmeda ob zaostanku z 0:2 v finalu pripravili spektakularen preobrat. Ljudje so zgodbo prepoznali. K sreči lahko zdaj ob aktualnih ukrepih v dvorano Tabor spravimo dobrih tisoč ljudi," zaključuje Strdin in jih prav toliko čez dva tedna proti najboljši italijanski ekipi Civitanovi tudi pričakuje. Vstopnice so že šle v prodajo, v predprodaji stanejo osem evrov, prvi dan pa jih je svoje lastnike našlo šestdeset.