(POGOVOR) Simon Marčič spet na reli Dakar: Strah me je le, da bi se pohabil

Najtežji, najznamenitejši in najnevarnejši vzdržljivostni reli na svetu, Dakar, ki je desetletja potekal čez Saharo, se v prejšnjem desetletju ustalil v Južni Ameriki, letos pa bo še tretjič zapored potekal po puščavah Savdske Arabije, bo v prvih dveh tednih novega leta doživel svojo 44. izvedbo. In še osmič bo zraven Mariborčan Simon Marčič. Povsem normalen tip, celo akademik tik pred doktoratom in asistent na fakulteti za energetiko. A malo pa vendarle moraš biti tudi odštekan, da se redno lotevaš tekmovanja, na katerem so od leta 1979 našteli vsaj 76 smrtnih žrtev, pri čemer v statistiko niso všteti gledalci.

"Ne vem, kateri hudič me je obsedel," se nasmehne Simon Marčič ob vprašanju, kaj, za vraga, ga vleče tja. "Tako pač je z Dakarjem. Gre za neke vrste odvisnost. Ko enkrat poskusiš, se težko odrečeš. Vleče me želja po dirkanju, avanturi, rezultatu. Želim si zmage!" Cilja seveda na zmago v svojem razredu "original", v katerem dirkači nastopajo brez pomoči mehanikov, maserjev, fizioterapevtov in podobnih novodobnih pogruntavščin, ki so jih deležni tovarniški dirkači v moštvih, ki se borijo za zmago v generalni razvrstitvi. Marčič je na zadnjem Dakarju januarja letos osvojil 36. mesto v generalni razvrstitvi, peto v razredu original - to sta njegovi doslej najboljši uvrstitvi.

Bos, umazan ... in oboževan

In kako se razlikuje nastopanje za tovarniško moštvo in dirkanje v razredu original? "Leta 2017 so snemali primerjavo med mano in Rickyjem Brabecom, ki je lani osvojil Dakar. Posneli so, kako izgledajo njegovi dnevi. V kamperju je razlagal, kako zanj delajo trije mehaniki, eden samo za programsko opremo, in kako jim on razlaga, kaj bi rad. Potem pa so pokazali mene, ko sem bil bos, motor je bil cel umazan, nalepke so bile zaradi puščavskega rastja napol odlepljene, na lepilo sta se prijela zemlja in prah … Motor je izgledal star 30 let. In potem je Brabec dejal, da si ne predstavlja, kako bi cel dan dirkal in na koncu še pripravljal motor. 'Ti fantje so stroji,' je priznal. Pa čeprav je zmagovalec Dakarja, torej je stroj on," medsebojno spoštovanje izpostavlja Marčič.

Če bi v tem svojem prestižnem razredu original zmagal in bil hkrati Francoz, bi bil nacionalna zvezda, dodaja. "Tam te nosijo po rokah. Ko gre karavana mimo, ženske kar dvigujejo majice. No, nekaj podobnega sem doživel v Južni Ameriki, ko se je en par nekaj časa vozil vzporedno z menoj. Tam po mojih izkušnjah ljudje živijo za nogomet in motošport. Vsi so se želeli fotografirati z nami. Kar jokajočega otročka so ti porinili v roke, da se fotografiraš z njim. Noro. Policija in vojska sta nas morali varovati. Po drugi strani si nas v Savdski Arabiji nihče ne upa niti dotakniti, kaj šele kaj ukrasti. Tam z zakonom ni šale," nekaj vzporednic potegne edini slovenski predstavnik na tovrstnih relijih v zadnjih letih.

Razbit in spametovan

Kaj pa dela Dakar tako posebnega, nevarnega? "Hitrost, nepredvidljivost, težke razmere. Ni lahko imeti dvanajst ur čelado na glavi in voziti na polno 160, 170 kilometrov na uro ter hkrati navigirati," pojasnjuje Marčič, zadovoljen, da sta bili letos uvedeni dve novosti - zračne blazine v kombinezonih po vzoru razreda motoGP in zvočna opozorila za nevarnosti (luknje, grbine, skale …) na trasi. "Ko sem šel prvič na Dakar, nisem šel z nobenim strahom. Potem sem se moral dvakrat dobro razbiti, da sem se spametoval," se Marčič spominja začetnih nesreč, ko je med drugim trčil tudi s Stephanom Peterhanslom, s 14 zmagami rekorderjem Dakarja. "Takrat je šlo za odprti zlom golenice. Potem sem si zlomil tudi palec, zapestje, imel sem izpahnjeno ključnico … No, glede na sotekmovalce sem imel še srečo. Pravi amater v poškodbah," se pošali sogovorec. In bolj resno nadaljuje: "To so vse male poškodbe. Za veliko gre, ko si enkrat poškoduješ hrbtenico, vrat. Tega me je zelo strah. Včasih me obhajajo čudne misli. Pravijo, da je čas za konec, ko te je strah. Mene sicer ni strah dirke, me je pa strah, da bi se kakorkoli pohabil."

V nasprotju z letošnjim januarjem, ko je bila konkurenca zaradi covida okrnjena, bo imel Dakar 2022 največjo konkurenco doslej. Samo motociklistov bo 196, pa čeprav startnina znaša 15.700 evrov. Dirka bo v celoti potekala v Savdski Arabiji, razlog je seveda denar. Kar milijon evrov na dan dirke organizatorjem plača država, znesek, ki si ga južnoameriške države po letu 2019 niso več mogle privoščiti. "Malo me moti, da je zdaj vse v eni državi. Voziš se v krogu, takrat pa smo prevozili cel kontinent: sipine puščave Atacama ob Tihem oceanu, makadam in gozdovi v Argentini, kjer je v tem času tudi nad 40 stopinj Celzija, visokogorske bolivijske etape v Andih … Še prej se je dirkalo iz Evrope, torej iz Pariza, Madrida ali Gibraltarja čez Saharo skozi več držav v senegalski Dakar. Saj morda je zdaj Savdska Arabija s peščenimi sipinami res bolj podobna originalnemu saharskemu Dakarju, a Južna Amerika mi je bila neverjetno doživetje, neverjetna avantura. Tako me je gnalo, kakšno doživetje me čaka naslednji dan, da bi dirkal tudi poškodovan. Tu v Savdski Arabiji ne bi."

Dirkač in mehanik hkrati

Kako pa poteka dan dirkača na Dakarju? Na vsakem začetku in koncu etape organizatorji postavijo tabor, kjer se da jesti, umiti in prenočiti. "Ko prideš v cilj, te že čakata postavljen šotor in vse orodje za motor. Ko pridem z etape, si najprej zmešan beljakovinski napitek, da telo dobi nazaj vsa hranila. Potem se slečem in si pripravim opremo za naslednji dan, grem jest, pod tuš, nato pa urejat motor," razlaga Mariborčan. Mehanične veščine in sposobnosti dirkačev so v številnih dirkalnih serijah že preteklost, ne pa tukaj. "Menjujem olje, filtre, po potrebi pnevmatiko … Če se pa kaj zgodi na pogonskem agregatu, nimaš kaj. Tudi zato olje menjamo vsak dan, da vidimo, ali so kakšni opilki," razlaga strojni inženir, ki bi si lahko našel službo tudi kot mehanik. "Res pa je, da 'šraufam' le ta motor, mehaniki pa različne. No, saj bi tudi jaz znal, a bi potreboval več časa."

Marčičev motocikel, ki so ga s skupnimi močni razvili proizvajalci KTM, Husqvarna in Gas Gas, je 450-kubični in ima nekaj čez 60 konjskih moči. Cena novega je med 30 in 35 tisoč evri. "Baje je celo prenizka in si z njo pri KTM-ju menda delajo izgubo. A Dakar je bil zanje vedno paradni konj. Tu so osvojili prvo zmago, šele potem so sledile še v motokrosu in motoGP-ju," razloži Marčič, kako pomemben je za proizvajalce namenski motor, narejen prav za vzdržljivostne relije. Proizvajajo jih v omejeni količini, 50 do 100 na leto. "Če si ga želiš naročiti, imajo prednost tisti, ki bodo dirkali na Dakarju."

Saj nogomet je super, a ...

Da se lotiš slednjega, pa seveda stane. Tu ne gre le za startnino, stroškov je še ogromno. "Pod 40, 50 tisoč nimaš kaj praskati," priznava sogovorec, ki se mora ukvarjati s številnimi organizacijskimi zadevami - kako v Savdsko Arabijo spraviti motor in kako sebe, in to v času, ko država spet zapira zračni prostor. Posebna zgodba pa je nabiranje sponzorjev za vse to: "Škoda, da je motošport v Sloveniji zapostavljen, saj ima veliko dodane vrednosti. S seboj bi lahko potegnil veliko industrije. Mi imamo številna podjetja, ki delajo za avto-moto industrijo. Saj je vse super z nogometom, a delaš lahko le žoge, kopačke in drese. Pri nas pa Talum proizvaja dele za KTM, tudi Roto, Crossplus, da ne govorim o Akrapoviču … Ah, teh specializiranih podjetij, ki jih laična javnost niti ne pozna, je ogromno. No, prav zato imam tudi srečo, da me lahko sponzorirajo," je hvaležen dirkač, ki je že skoraj pozabil, kako je novo leto praznovati doma. Dakar 2022 se namreč začne 2. januarja, med drugim pa se ga bo udeležil tudi Danilo Petrucci, ki je še letos dirkal v razredu motoGP.