Začelo se je z – jodlanjem.
Tako mojstrskim jodlanjem, da se je lahko nadaljevalo z nezaustavljivo prošnjo. Kaj prošnjo. Moledovanjem, maltretiranjem, "gušenjem".
Ati, daaaaj noooo, napiši nam pesem za Emo, za Eurosong!
In "ati" je napisal. Pa "mami" tudi.
Blok v Radljah
Pravzaprav ne. Začelo se je s sanjami. V Radljah ob Dravi. V povprečnem bloku dveh nadpovprečnih talentov, kjer sanje niso postajale le resničnost, ampak so rojevale sanje. Take ... Naše. Skupinske.
V bloku, kjer je začel nabijati žogo Robert Koren, kasnejši kapetan slovenske reprezentance, ki ji je boleče malo zmanjkalo do osmine finala na svetovnem prvenstvu 2010, in kjer je, v istem bloku, Tomaž Mihelič že v ponedeljek po sobotni Evroviziji ponavadi znal vse komade na pamet in v šoli vestno in predvsem zelo na glas izpostavljal, da bo tudi sam nekoč nastopil na Eurosongu. Takrat so se mu smejali. Vsi.
Nato so mu, ko so Sestre zmagale na Emi, pisali sms-e. In se smejali še bolj. Vsi s(m)o se. Ker ... Samo ljubezen.
Od Derviševića do orlov
In smejimo se še danes. Končalo se namreč ni, niti dvajset let kasneje. "Ne mine vikend, da mi ne bi kdo poslal posnetka, kako nekje vrtijo ali pojejo ta komad. Nazadnje nogometaš Amir Dervišević, v nedeljo ob koncu Planice pa sem dobil čisto poseben posnetek," pravi Tomaž Mihelič – Marlenna, tretjina Sester, ki so izvajale pesem Samo ljubezen, "kako Žiga Jelar in Anže Lanišek pojeta prav to pesem!"
Ja, še se smejimo, kadar zaslišimo Samo ljubezen. Pesem, ob kateri se pari poročajo. Pa valete, maturantski plesi, obletnice, rojstni dnevi. Ni, da ni. Ne vem za vas, meni, ki sem na Samo ljubezen leta 2004 nasmejano plesal na maturantskem plesu, se je nazadnje primerilo sredi marca na dvojnem rojstnem dnevu. Didžej je vrtel vse živo, plesalo se je že pred torto, skratka noro. In nato je priletela še ta pesem. Odlom! Nikogar ni bilo, ki se ne bi režal. In znal teksta na pamet. In plesal.
"Sam sem pesem nazadnje ne dolgo tega pel na abrahamu nekega zelo veselega gospoda," se nasmeji Mihelič. Na veliko pa je pesem nazadnje odpel za božič 2019 z Magnificom, avtorjem glasbe za Samo ljubezen, v razprodanih Stožicah. Ker je to pesem, ki zagotavlja dobro počutje, spominja na nekaj lepega. "Pesem, ki še vedno vžge na koncertih. Vedno!" pravi tudi Robert Pešut - Magnifico.
Če je lahko Mladen Rudonja ...
Morda dvajset let res ni ravno spektakularna obletnica. Ne nazadnje, skoraj nihče se ne spomni, kakšen je bil 20. rojstni dan. Je pa lahko test časa. In dvajset let zatem je Samo ljubezen še vedno tista pesem, ki je skoraj prehitela že tako hiter čas, s katerim smo tako vzajemno in predvsem uspešno brzeli. Čas, ko se je zdelo vse možno. Kot da gol s polovice igrišča in čudež v kijevskem snegu za evropsko prvenstvo nista bila dovolj: ena podaja za Bežigradom konča v golu, nato pa v gosteh zabije še tisti, ki ga naj znamenito nikoli ne bi zabil – in "smo" šli še na svetovno prvenstvo.
Bil je čas, ko je bila še politika tako naphana s tranzicijsko samozavestjo, da je Tone Rop brez zadržkov in gladko prepričan, da bodo LDS-časi večni, zamenjal premierja Janeza Drnovška. Če je lahko Mladen Rudonja ... Ja, dvajset let tega se je vse zdelo dosegljivo. Ja, vse je bilo možno. Tudi to, da je na Emi zmagala pesem Samo ljubezen, ki sta jo napisala Robert (glasba) in Barbara Pešut (besedilo), izvajale pa Sestre: Marlenna, Daphne (Srečko Blas) in Emperatrizz (Damjan Levec).
Maškarada, zabava, sprostitev
Zakaj in kako je nastal komad pred dvajsetimi leti, sta pravzaprav dve zgodbi. Prva se je začela v Radljah ob Dravi. "Zame so bile Evrovizije svete! Pesmi sem snemal na kasetofon in že v ponedeljek znal vse komade na pamet. No, fonetično pač, ker je toliko različnih jezikov," se spominja Tomaž Mihelič, ki je v Sestrah nastopal kot Marlenna. Je res vsem naokoli razlagal, da bo nekoč nastopil na Eurosongu? "Ja in sošolci so se mi smejali. Ampak saj tudi Tine Maze niso resno jemali, ko je pri petih letih govorila, kaj vse da bo dosegla. Dokler ni začela zmagovati in postala velika šampionka. Tako so se tudi meni. No, prvi klici po naši zmagi so bili 'ti si zmešan, ti si skoz to govoril, mi smo pa mislili, da nabijaš'. Ampak zame je to bil dokaz, da če pridno delaš in ne samo sanjariš, se lahko sanje zares uresničijo."
Mihelič je že zelo zgodaj prav travestijo in "drag" nastope videl kot umetniški izraz, kjer si lahko privoščiš več ustvarjalne umetniške svobode, ker te ljudje na nek način vidijo in slišijo, ne pa nujno tudi enako resno vzamejo. "Ker 'drag' je kritika družbe. Ljudem na tak način lažje ne serviraš, češ, da bi jim nekaj podtaknil, ne, lažje jim predočiš 'napake', ki jih podzavestno počnemo vsi, ker smo hočeš nočeš del družbe. Travestija me je zanimala, ker je barvita in splošna. Tudi za maškare se toliko tipov obleče v ženske oziroma v to, kar si oni predstavljajo pod žensko kot seksualni objekt. Me smo naredile pa zgodbo, da lahko ljubezen zaživi v vseh odtenkih."
Štrumpant'l Sisters
Zagnano se je udejanjila njegova ideja o triu in izoblikovala do te mere, da si je upal pristopiti k nekomu Takemu z velikim t, kot je bil takoj po prehodu v novo tisočletje – Magnifico. Za Miheliča nekdo, ki mu je nevede in nehote dal celo nadimek. "Ker sem se vanj v šoli preoblačil, so me klicali Bači – po njegovi pesmi 24.000 poljubov; in ker sem ga oponašal v TV-oddaji Klub klobuk."
Miheličeva ideja je ob selitvi na študij v Ljubljani prerasla v trio Štrumpant'l Sisters. Zgodba, kako je sploh spoznal Magnifica, je sicer dolga. V Miheličevi epski verziji traja vsaj 20 minut. V krajši verziji gre kot "povabljen" na snemanje videospota za kasneje megapopularno Halo, gospodična ("Magnifico je peder"), čeprav ne izpolni nujno zahtev "luštnega fanta", zato pa je začel med snemanjem spontano jodlati, kar je pri Magnificu, ko je videl tipa, oblečenega v "bejbo", ki jodla, sprožilo zgolj eno samo reakcijo. "Čeljust mu je dol padla!" se še danes reži Mihelič.
Padli sta dve povabili. Najprej na koncert Štrumpant'l Sisters v K4, nato pa recipročno vabilo na Magnificov koncert v Križanke ob albumu Sexy Boy. "Bile smo gostje presenečenja v Križankah. Bilo je polno ljudi, Magnifico pa je rekel, naj zajodlam. In sem." Po nastopu na televiziji, ko resda ni mogel nastopiti kot Marlenna, kakor si jo je bil ob nasvetih in znanju modne scene v nasprotju z normami nacionalke zamislil, je odšel na študentsko izmenjavo v Gent.
Ne "fušanje", problem so bili predsodki
Ko se je vrnil, je postal le še eno. Nadloga za Magnifica. "Težil sem mu, naj že naredi komad za nas. Zakaj? Ker je rekel, da ga bo. 'Bom bom, ja ja', nam je govoril, ampak nisem pozabil. Vedel sem, da bi lahko imeli zelo zanimiv nastop na Emi, ves čas sem ga gnjavil, naj že nekaj naredi. Spomnim se, da sem šel v njegov tedanji studio na Gosposvetski, on je zaigral komad na kitaro, Barbara je bila tudi zraven. Pesem se mi je zdela fina, ampak mi lega nikakor ni ležala. Previsoko! In sem se začel od sile jokati: tega ne zmorem, moja barva je ja bolj med baritonom in tenorjem, nič ne bo,aaaa!"
Pa je vseeno komad zapel, stisnil glasilke tako vneto, da ga je lahko kadarkoli zapel tudi po prekrokrani noči. Magnifico je tik pred polnočjo še ujel rok za sodelovanje na Emi 2002. Demo posnetek je, tako Mihelič, menda bil komaj sprejet ob polemikah, da naj bi šlo za izrazito "fušanje". Magnifico sam je dal roko v ogenj, da Marlenna ni nateg in da zna zapeti komad v živo. "Čutilo se je, da naše vokalne kapacitete niso težava, temveč predsodki," se spominja Mihelič, ki je bil očaran nad "mojstrovino brez klišejev" izpod peresa Barbare Pešut.
"Če bi jaz izdal komad, ne bi bil pol tako uspešen"
Robert Pešut - Magnifico se, ko pogovor nanese na Samo ljubezen, še danes šarlatansko zasmeji. O, seveda se spomni, kako je komad nastal. "Če ne bi bilo Sester in tiste njihove energije ... Tega komada zagotovo ne bi bilo." Zakaj? Preprosto. Nikakor ni bil razpoložen, da bi šel na Emo. Še enkrat. Kjer je tekmoval tri leta prej, se predstavil s še danes prepoznavno Silvio, toda zmogel le do petega mesta. Med njim in zmagovalcem Vilijem Resnikom z Naj bogovi slišijo so bili še Gianni Rijavec & Vladimir Čadež, Regina in Victory. "Da bi jaz šel še enkrat na Emo? Sam? Nisem imel več te želje."
Zato so jo pa imele Sestre. Magnifico ni imel srca, da bi zavrnil njihovo nezaustavljivo željo. "Popustil sem, da skupaj naredimo nekaj, samo da bi me nehale gnjaviti, ker niso in niso odnehale. In sem se pač soočil z dejstvom, da 'moram' narediti komad. Pri čemer pa res nisem vajen pisanja komadov za druge izvajalce. Niti tega ne znam niti me to pretirano ne zabava."
Komad je, se spominja za nazaj, nekako "nastavljal". To pomeni, da se je nečesa domislil, izbrskal še kaj, upošteval "Ema/Eurosong pogoje", pristal pa z izdelkom, s katerim niti ni bil pretirano zadovoljen. Tako pač je z ihto. Glasba je torej še šla, kaj pa tekst? "Pesem sem dal Barbari in ji iskreno povedal, da drugega preprosto nimam. In rekel, naj še ona prispeva kak tekst in da morda nastane kaj iz tega."
Rečeno - storjeno. Soproga je napisala besedilo in komad je dobil svojo obliko. In? Je Magnifico vedel, da bo – hit? "Ko je Barbara napisala tekst, nisem videl v komadu nobenega avtorskega remek dela. Ampak Sestram? Njim je bil pa top!" Sam pravi, da takšen pač je. Zadržan odnos ima do lastnega dela, velikokrat se mu zdi, da nima izostrenega občutka, kaj je okej. Ja, on. Magnifico. Zadovoljen je bil že s tem, da je izpolnil ponavljajočo se prošnjo: "Ati, napiši komad za Emo." In s samokritičnim samozavedanjem, da so ključ prav Sestre. Kot lahko iskreno reče le Magnifico: "Če bi ta štikl dal ven jaz, ne bi bil pol tako uspešen."
Vprašanja za neugodne odgovore
Samo ljubezen je v disko maniri deloval ne le univerzalno in z besedami Magnifica v kot primarna resnica, temveč obenem tako napredno. Sestre. Trije travestiti. Kakor da smo ne le ujeli Evropo in svet, temveč oboje morda za korak celo prehiteli. Ker je šlo za hec, ampak resen, sposoben, kvaliteten hec. "Umetnost sama po sebi v obliki komada nima moči, da premika družbene spremembe, spremembe se morajo najprej spremeniti v družbi," še danes verjame Magnifico, "lahko pa umetniki postavljamo vprašanja, ki jim sledijo tudi neugodni odgovori."
In sledila je tudi zmaga. Na najbrž najbolj kontroverzni Emi (16. februarja 2002) – pa je konkurenca (če omenimo samo Lango in "jebem vam sunac") izjemna. Zatajil je računalnik, odločali so le glasovi žirije. Sestre so zmagale, ampak v bistvu pristale na tretjem mestu. Za krokodiljimi solzami Karmen Stavec, ki je zmagala naslednje leto, in fizičnim dvobojem, ko se je Magnifico lotil Patrika Grebla, med drugim avtorja drugouvrščenega komada.
"Kakšna radost je bila, ko so zmagale!" je spomin, ki ga ima danes Magnifico. "Zgodil se je družbeni in duhovni premik. Občutek, da smo naredili nekaj velikega, obenem pa smo se zabavali. Mislim, da smo naredili korak k razumevanju."
Pogum? Ne.
Nobeden od ustvarjalcev ni imel občutka, da premika meje. Če je kdo omenil pogum, so se čudili. Pogum bi nastopil iz občutka strahu, tega pa nikakor niso imele. "Saj nihče namensko ne naredi nečesa močnega. Zgodi se, kadar to počneš brez trohice preračunljivosti," je še danes prepričan Mihelič. Ker v nobenem trenutku ni šlo za provokacijo. Zgolj za čisto zabavo. "Saj vendar nisem kot mulc razmišljal, da bom potisnil nekomu prst v oko s svojim umetniškim izrazom. In če uživam jaz, ni hudič, da ne bo še občinstvo."
Dokaz so bili številni razprodani nastopi, tudi po trije na dan, koncert na Štuku le par dni po zmagi pa nepozabni Festival Lent z Magnificom pa nastop na prvi paradi ponosa v Ljubljani: "Ko smo dokazali, da se med črno in belo skriva mavrica." V Talinu se je sicer na Evroviziji (25. maja 2002) končalo s trinajstim mestom. Nastop so zaznamovale tehnične težave, kar Miheliča še danes boli, saj se v prvem refrenu njega ni slišalo, zato pa toliko bolj spremljevalne vokale Jadranke Juras. Ampak odtehtale so – tiskovne konference. S stoječimi ovacijami. "To redko vidiš," je še vedno ponosen tudi Magnifico, Mihelič pa poudarja, da so imele Sestre tedaj najdaljše vrste za intervjuje.
Samo ljubezen še danes izjema
Magnifico še danes komad obvezno uvršča v svoj koncertni repertoar. Ob-vez-no. "Postal je del železnega repertoarja. In v bendu je cel žur, ker se na vsakem koncertu nekje v komadu zajebem. Ampak ponavadi je tako, da ljudje mislijo, da se zajebavam, pa potem oni prav zapojejo. Res ga pa radi igramo, to je moment, ko vsi zapojemo." Vsi? Ni prav Magnifico znan po tem, da ni najbolj navdušen nad tem, ko poje publika, saj je večkrat izjavil, da je on tam zato, da poje, mi pa, da poslušamo. "Ja, ne maram preveč, če ljudje pojejo, ampak Samo ljubezen je izjema. Ker ... Začutimo ljubezen."
In za konec še hipotetično. Bi komad Samo ljubezen lahko nastal, zmagal, odmeval tudi danes? "Vsakič je svoj čas," razmišlja Magnifico, "ne vem, če bi lahko primerjal, kaj bi lahko bilo danes. Najbrž pa takega učinka ne bi imel." Za Miheliča pa dvoma ni. Ne samo, da bi ta komad danes lahko nastal. "Moral bi! Ker se vračamo v mračne čase, ko se moramo še kako krčevito boriti za osnovne človekove pravice. Ta komad je obvezen v vsakem obdobju!"
In ob vsaki priložnosti. Ker ... Srce veliko kakor svet.
