Mojstrica koroške košte iz Libelič že desetletja kuha z veseljem

V današnjih časih je mladina navajena vse imeti in fajn živeti. "Naše življenje pa je bilo drugačno, kot je zdaj. Veliko sem dala skozi, selitve, pomanjkanje, vojno, predvsem pa sem bila navajena veliko in trdo delati. Bilo je veliko slabega pa tudi lepega," pove Ana Novak, v njej dragih Libeličah poznana kot Štefanova Ančka (Štefan je bilo ime njenemu pokojnemu možu) in dolgoletna vaška kuharica. Več kot pet desetletji je kuhala za vaščane Libelič in okolice, zato so jo v Koroškem pokrajinskem muzeju uvrstili med mojstre koroške košte. To so posamezniki, ki so na področju tradicionalne prehrane naredili nekaj izstopajočega.

V mladosti od kmeta do kmeta

Zdaj 90-letna Ana Novak se je rodila na Libeliški Gori pri Oskrdu. Šest otrok je bilo pri hiši, živa je le še Ančka. V otroštvu se je veliko selila, saj je njen oče zakartal kmetijo. "Nekaj časa smo živeli na tetinem podstrešju, potem se kot najemniki selili od kmetije do kmetije po Libeliški Gori. Veliko sem služila pri kmetih, pomagala sem pri živini, na njivi, v gozdu," se svoje mladosti, prepletene s težkim delom in pomanjkanjem, spominja Ančka.

Pri 23 letih se je poročila in se preselila v vas, kjer sta si z možem ustvarila družino in zgradila hišo. "To je bila moja največja želja, da imam svojo hišo, da mi ne bi kdo kdaj rekel, da se moram spet seliti. V službo nisem hodila, saj mi mož ni dovolil. Bil je vodja Kmetijske zadruge v Libeličah, pomagala sem pri zadružnih opravilih, hkrati skrbela za živino, njivo, vrt, otroke, gospodinjstvo, tudi šivala sem in pletla. Ko se je mož upokojil, sem za enajst let prevzela vodenje zadruge."

Za vaščane je začela kuhati, ko je bila stara okoli 30 let. Sprva je opravljala pomožna dela v kuhinji, potem je bila kakih pet desetletij glavna vaška kuharica. Ko jo vprašamo, kje se je naučila kuhati, pove, da v glavnem sama. "Sem morala imeti veselje do kuhanja v sebi," razmišlja. Kuhala je ob različnih prireditvah v kraju, največkrat na porokah in pogrebih, pa tudi na lepih nedeljah, občnih zborih društev. Skupno je kuhala na okoli 50 porokah in preko 100 sedminah, drugih prireditev ni štela. V svoji domači kuhinji je gostila tudi zdaj že upokojenega škofa Franca Krambergerja, na eni od vaških prireditev pa je znano repičevo župo skuhala tudi za Lojzeta Peterleta, Milana Kučana in Janeza Drnovška.

Zaradi vznemirjenosti več noči pred pred kuhanjem ni mogla spali, se spominja, saj jo je skrbelo, kako bo vse potekalo. Treba je bilo premisliti vse podrobnosti, da je bilo skuhano ob pravi uri, da je bila hrana pravočasno postrežena še topla in sveža, da je bila okusna ... "Včasih so bile razmere za kuhanje drugačne, ni bilo hladilnikov, električnih štedilnikov ... Običajno se je kuhalo na enem štedilniku in v krušni peči, če so jo sploh imeli, hkrati je bilo treba skrbeti še za drva," pove Ančka. Jedilnik za sedmine je bil običajno vselej enak: goveja juha, "restan" krompir, govedina in kruhov hren. Na porokah, kjer je bilo povabljenih od 80 do 110 ljudi, pa je bilo "riht" oziroma hodov več. Poleg že omenjenega jedilnika so pripravili še pečenko, "pohano" meso, mežerle, kislo juho ... "Zato smo večkrat prosile sosede, da smo tam pekle pečenko in jo potem nosile čez vas na slavje. Plačilo pa je bilo bolj skromno," pravi, da kuharski poklic nikoli ni dovolj plačan, kolikor težko je (bilo) delo.

Insekti in lovilna posoda

Že preko 40 let opravlja tudi posebno delo. Na libeliškem polju, kjer so njive s krompirjem, stoji naprava z rumeno lovilno posodo, v njej se zbirajo mušice in drug mrčes, Ančka jih zbira in pošilja na Kmetijski inštitut v Ljubljano. Na ta način prispeva k ugotavljanju raznih bolezni in vzrokov zanje.

Kakšno pa je njeno življenje zdaj, ko se bliža 91. letu? "Nisem si mislila, da bom tako dolgo živela. Vsi moji prijatelji, moja generacija, so umrli ali zboleli." Še vedno skoraj vsak dan kuha. Rada ima repičevo juho, golaž in polento, rižev narastek, razne "nudlne", zelje, ajdove žgance. Trudi se, da je hrana enostavna in sezonska. Njena kuharska filozofija je, da je treba slediti naravi in uživati sezonsko hrano ter poslušati sebe. "Vse življenje imam enako težo, jem vse po malem. Vsak dan tudi hodim na sprehode, od pol ure do dve uri. Odvisno od vremena in počutja."

Čas koronakrize, pravi, ji ni všeč, pogreša obiske, druženja. "Marsikaj sem preživela, od Nemcev, agrarne reforme, osamosvojitev Slovenije in njen vstop v Evropsko unijo ... Nisem si mislila, da bo kdaj prišel čas, ko se ne bomo smeli družiti ali iti v cerkev. Pa nisem več mlada. To bo zagotovo imelo daljnosežne posledice za ljudi, eni bodo še bolj obogateli, drugi pa bodo še bolj revni."