Jasmina Detela
Zgodbe brezdomcev, ki živijo v slovenjgraškem zavetišču, so si precej podobne. Ločitev od partnerja, zdravstvene težave, izguba službe, ki je za sabo potegnila vedno večjo stisko, dokler ni zmanjkalo denarja za hrano in položnice ter je bila ulica edina alternativa. Podobna usoda je doletela tudi brezdomca, s katerima smo se zapletli v pogovor.
Tri mesece pod mostom
"Kako sem postal brezdomec? To je dolga zgodba. Imel sem osebne težave, žena me je zapustila, vse je šlo narobe ... Podjetje, kjer sem delal, je šlo v stečaj. Potem me je še najemodajalec vrgel na cesto, tri mesece sem živel dobesedno na ulici. Spal sem na prostem: pod balkoni, mostom, v parku ... Ko so me pred tremi leti sprejeli v zavetišče, sem se nekako znašel," pripoveduje 62-letni Branko iz Slovenj Gradca. Je trajno nezaposljiva oseba, upokojil se bo lahko čez tri leta.
Vse postelje zasedene
Slovenjgraško zavetišče, sicer edino na Koroškem, že eno leto deluje v stavbi nekdanje policijske postaje v Francetovi ulici 11 in je polno zasedeno. V njem biva devet stanovalcev, sedem jih je iz Slovenj Gradca, po eden s Prevalj in iz Žalca. Najmlajši je star 32 let, najstarejši pa 74. Prazne postelje ni.
V edinem koroškem zavetišču so vse postelje zasedene
