Za slovensko prisotnost na letošnjem Beneškem filmskem festivalu v drugi najbolj prestižni sekciji Horizonti je poskrbela produkcijska hiša Staragara, ki je koproducirala film italijanske režiserke Wilme Labate z izvirnim naslovom La Ragazza ha volato. V slovenščino bi ga v grobem lahko prevedli kot Dekle je poletelo, saj govori o transformaciji tržaške adolescentke Nadie v žensko. Kar vključuje tudi izjemno nasilno soočenje s patriarhalnostjo družbe, ki ji v že tako ranljivem obdobju obrne življenja povsem na glavo. V filmu blestita mlada italijanska igralca Alma Noce, ki s svojo enigmatično zadržanostjo v upodobitvi Nadie na melanholičnih tržaških ulicah nosi vzdušje filma, in Luka Zunic, ki srhljivo avtentično zaigra njenega napadalca Branda. Pod scenarij za film sta se ob režiserki podpisala še brata Damiano in Fabio D’Innocenzo. Poleg presunljive zgodbe dekleta ga zaznamujejo tudi širša humanistična vprašanja o življenju, nasilju, patriarhatu, uporu, osamljenosti, odraščanju, življenju v socialno zahtevnem okolju …
Avtorica nam s pomočjo preprostega, a neizprosnega filmskega jezika ne dela iluzij, ampak nam daje vedeti, da je življenje ženske v Italiji zahtevno, polno pasti in trdega dela; in da je Nadiina zgodba le izmed številnih. Ko skupaj z Nadio s pomočjo kamere poletimo tudi mi in se nadstropje za nadstropjem vzpenjamo do vrha njenega bloka, se nam odpre pogled na Trst. Kakšne zgodbe se skrivajo za sosednjimi vrati, kaj šele v sosednji ulici ali četrti? Koliko žensk je še pretrpelo podobno izkušnjo in koliko se jih je po njej uspelo pobrati?
Zakaj ste se odločili za tako poetičen naslov filma, ki tudi s kamero, še posebej na začetku in koncu filma poudarja vzdušje letenja?
"Takšen naslov sta v predlogu scenarija postavila že brata D’Innocenzo. Snemanja sem se lotila na svoj način, s svojim filmskim jezikom, a se je v nastajanju filma oboje lepo združilo. Zame je naslov zelo pomemben, ker govori o poletu mladega dekleta skozi življenje. Zbrati mora pogum, da nadaljuje, kar ji da nov delček identitete. Film se začne z dolgo kader sekvenco, na kateri poletimo v mesto, med mlade ljudi, v točno določen čas. Tudi konča se z dolgo kader sekvenco stanovanjskega bloka Nadiine družine, kar pomeni, da je bila to zgodba sedmega nadstropja … Vprašanje je, kaj bi našla v osmem, devetem, desetem … To je življenje."
Na meji med mladostjo in odraslostjo v mejnem mestu
Zakaj ste se tako življenjsko zgodbo odločili povedati v igranem filmu, a z izrazito dokumentarističnim slogom: nevtralnimi kadri v višini oči, surovo fotografijo, kot da bi snemala televizijska ali domača kamera?
"Med igranim in dokumentarnim filmom ne vidim razlike, zame je oboje enako. Oba moraš posneti in oba nastaneta skozi oči avtorja in nato gledalca ter gledalke. Tudi svoj slog lahko razvijaš tako pri enem kot pri drugem. V vsakem primeru javnosti govoriš zgodbo."
Kako ste se tako zahtevne in intenzivne scene posilstva, ki predstavlja bolečo prelomnico v Nadiinem življenju, hkrati pa gledalca sooči s travmo, ki jo spolno nasilje povzroča, lotili s tako mladima igralcema?
"Delo na tej sceni je bilo zelo zahtevno, več ur smo se skupaj pripravljali nanjo in jo vadili, vadili, vadili … Hitro sem spoznala, da imata igralca veliko instinkta, ne toliko šolskega znanja igre, zato sem stavila na to in ju samo usmerjala. Ko smo vklopili kamero, sem jima pustila, da sta se začela odzivati instinktivno."
Kakšen je bil njun odziv?
"Zelo dober. Ves čas sem jima stala ob strani, na neki način kot njuna mati (smeh). Govorila sem jima, naj ne skrbita za to, kako bo videti scena, saj je to moje delo, ampak naj samo razmišljata drug o drugem. In mislim, da jima je uspelo."
Res je, zelo dobro jima je uspelo. Dejansko sem lahko na lastni koži začutil Nadiino bolečino in otrplost od strahu …
"Ker ima Alma zelo dober instinkt za te stvari."
Film se ne ustavi zgolj pri eni travmatični izkušnji posameznice, ampak želi prikazati patriarhalnost družbe kot take, ki je sostorilka pri spolnem nasilju - na eni strani s spodbujanjem vsiljivega obnašanja in drugi z molkom ob kaznivih dejanjih. V njem je več moških, ki to simbolizirajo: moški ji odstopi sedež na avtobusu, a jo v naslednjem trenutku nadleguje; oče jo označi za "kurbo" in želi odločati o njenem telesu; stric napadalca mu da ključ od svojega stanovanja in mu namigne, naj si jo vzame … Je to tudi film o mačistični italijanski družbi in družbi na splošno, ki to dopuščata?
"Odvisno. Italijanska družba je resda še vedno prevladujoče moška, patriarhalna; oče ima osrednje mesto in zadnjo besedo. Ampak vedno več žensk se temu upira in se organizira, da bi se to spremenilo. Zato imam upanje, da bo enkrat bolje."
Kaj pa moški, ni delo na tem tudi njihova odgovornost? Koliko so v boj proti patriarhatu vključeni Italijani?
"Nekaj jih je vključenih, a ne veliko. Upam, da jih bo kmalu še več …"
Zakaj ste za snemanje izbrali Trst, ki je za italijanski film - znan po Rimu, Benetkah, Neaplju, Milanu - bolj kot ne netipična lokacija? Mogoče tudi zaradi socialnega okolja?
"Trst je mejno mesto, kar je za zgodbo filma zelo pomembno, saj sta tudi Nadia in Brando na meji med mladostjo in odraslostjo. Trst je hkrati tudi lepo in žalostno mesto, zelo misteriozno, tako kot Nadia. V njem se lahko počutiš zelo osamljeno, bolj kot v velemestih, ki ste jih našteli."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
