V okviru letošnjega trienala EKO 8 je bila v soboto v prostorih nekdanje MTT in na spletu mednarodna konferenca z naslovom Pismo za prihodnost: radikalnim kreativnim ekologijam naproti. Organizatorja sta bila Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Umetnostna galerija Maribor. Govorci so bili umetniki, kuratorji in raziskovalci T. J. Demos, Maja in Reuben Fowkes, Elke Krasny, Andri Snær Magnason, Luka Omladič, Lucia Pietroiusti in Marjetica Potrč, moderator pa Dražen Dragojević. Kaj lahko v času, ko je treba sprejeti odločilne sistemske spremembe za zagotovitev trajnostne prihodnosti, pričakujemo od umetnosti v odnosu do okoljskih in podnebnih zaostritev na lokalni in globalni ravni? Kaj so radikalne in kreativne ekologije, za kaj se zavzemajo in kako delujejo? Kateri (umetniški) projekti in primeri že krepijo ekološko budnost? To so bila izhodiščna vprašanja.
Ne več geološka, ampak človekova hitrost
Prvi panel Na(s)proti pravicam narave in moči umetnosti v času okoljske krize je uvedel Andri Snær Magnason, islandski pisatelj s Pismom za prihodnost. "V naslednjih stotih letih pričakujemo temeljne spremembe v vseh oblikah vode na našem planetu. Številni ledeniki se bodo stopili, morska gladina bo naraščala hitreje kot prej. Zaradi zakisanosti bodo imeli oceani takšen pH, kot ga niso imeli v 30 milijonih let. Količina dežja in snega se bosta po skoraj vsem planetu dramatično spremenili. Narava se ne spreminja več z geološko hitrostjo, temveč je pospešila na človekovo. Tega skrajnega premika ne zaobjame nobena metafora, beseda ali jezik. Pojavi so tako obsežni, da pogoltnejo vse besede in vse pomene - podobno, kot je zaradi svoje neizmerne gravitacije nevidna črna luknja. Srečujemo se z izrazi, kakršen je podnebne spremembe, a 99 odstotkov njihovega pomena presega meje naše domišljije. Da bi lahko opisali črno luknjo, moramo pogledati okoliške galaksije, in da bi razumeli omenjene pojave, moramo, podobno, pogledati preko golih podatkov, k vlogi umetnosti in umetnikov pri ustvarjanju novih izraznih sredstev. Kako govoriti o temah z besedami, izrazi, ki so novi in nepoznani? Kot je denimo zakisanost oceanov, eden najpomembnejših izrazov v človekovi zgodovini, pa vendar tako zelo nov in dvoumen, da ga večina od nas ne razume. Jih bomo sposobni razumeti, preden bo prepozno," se je med drugim vprašal Islandec.
Okoljski boji ne smejo biti ideološki razkoli
Marjetica Potrč, umetnica in arhitektka je bila med letoma 2011 in 2018 profesorica na Visoki šoli likovnih umetnosti HfBK v Hamburgu. Njeni in-situ projekti temeljijo na participatornem oblikovanju in skrbi za trajnostne rešitve, pogosto se osredotočajo na infrastrukturo in vire, kot sta voda in zemlja. Svoj referat Od vode do narave - Pravice narave v Sloveniji je morala aktualizirati v zadnjem hipu, ko so v Sloveniji zbrali več kot 40 tisoč podpisov za referendum o zaščiti vode. Spomnila je, da je leta 2016 Republika Slovenija vnesla v ustavo člen, ki določa, da je dostop do pitne vode temeljna človekova pravica in da so vodni viri "javno dobro v upravljanju države", ne pa "tržno blago". Bili smo prva država v EU, ki je pravico do vode vključila v temeljni zakon države, potezo pa je javnost navdušeno podprla. Glede na zakon, ki ga je pred kratkim predlagala aktualna vlada, parlament pa sprejel, je danes, pet let kasneje, v Sloveniji voda postala ogrožen vir. Ker je zakon v očitnem nasprotju z ustavno pravico do pitne vode, se moramo vprašati, ali je Slovenija v nasprotju sama s seboj: relacijo ustavna pravica proti novemu zakonu lahko prevedemo tudi v mi proti nam. Pitna voda je skupno dobro, in če se z njo ne ravna pravilno, postane skupni problem. Sedanja polemika kaže na težave, s katerimi se soočamo Slovenci v svojem odnosu do narave: Ali je narava objekt, ki ga uporabljamo (in zlorabljamo), ali pač subjekt, ki si ga delimo s planetom in je v bistvu del nas? To je vprašanje, ki ga je izpostavila paradigma antropocena. Četudi se moramo še vedno boriti za pravico do pitne vode, mar ni čas, da se premaknemo s položaja, ki se osredotoča na človeka in mu daje pravico do uporabe vode, na položaj, ki priznava in zagovarja pravice narave kot subjekta, se sprašuje Marjetica Potrč. Predavanje je povezala s projektom, ki ga pripravlja za 23. bienale v Sydneyju in se osredotoča na pravice narave ter študiji primerov - reko Sočo in avstralsko reko Lachlan.
Pravica do narave ne leva ne desna
Ali si je lažje zamisliti konec sveta kot konec kapitalizma, je bilo vprašanje v razpravi. Koronageneracija bo zelo drugačna. V naslednjih petih letih se bo marsikaj spremenilo. "Pravica do narave in vode ni ne leva ne desna," je izpostavila Marjetica Potrč. "Okoljski boji danes ne smejo biti ideološki razkoli. Iti moramo dlje, s participatornimi projekti lahko napredujemo tudi med ljudmi, ki ne berejo. Treba je poskusiti z novimi oblikami skupnosti. Ko delamo z lokalnimi skupnostmi po svetu, pridemo do pomembnih idej. Lokalna modrost ni več univerzalna modrost. Prvotna ljudstva s svojimi izkušnjami lahko pomagajo na mnogih področjih preživetja človeštva, kombinirajo modrost preteklosti in sedanjosti."
Luka Omladič, filozof in okoljevarstvenik, se v okviru svojega svetovalnega in izobraževalnega Inštituta za aplikativno etiko v Ljubljani posveča etiki znanosti in tehnologije ter okoljski etiki. Pri Unescu je bil član Svetovne komisije za etiko v znanosti in tehnologiji. V svojem referatu se je vprašal, ali za umetnost obstaja etični imperativ glede okoljske krize. Razsvetljenskemu kontekstu znanosti kot apriorno inštrumenta napredka človeštva se je pridružil postatomski etični kontekst hipotetične odgovornosti za katastrofo človeštva. Klasični imperativ etike znanosti se političnemu kontekstu ne more več izogniti, je dejal.
Drugi panel z naslovom Na(s)proti ekologijam umetnosti in kuratorstva je uvedel T. J. Demos, profesor z oddelka za umetnostno zgodovino in vizualne umetnosti kalifornijske univerze Santa Cruz. Ustanovil je center kreativnih ekologij, med letoma 2018 in 2020 je s tem centrom delal na raziskovalnem projektu Beyond the End of the World, seriji razstav in knjig, posvečenih temi Kaj bo po koncu sveta, kako bomo kultivirali prihodnost socialne pravičnosti na ruševinah kapitalizma. Je avtor številnih knjig, denimo Proti antropocenu: vizualna kultura in okolje danes, The Migrant Image idr.
Kako lahko kreativne ekologije razvijajo okoljsko ozaveščenost, spreminjajo vrednote, vzpostavljajo medsektorska zavezništva in navdihujejo družbena gibanja? Kako zasnovati institucionalno disciplino do okolja? Kako pobegniti od okoljskega fatalizma? To so vprašanja, na katera je iskal odgovore, med drugim v gibanjih, kot so Zeleni new deal.
Devetnajst najbolj vročih let
Maja in Reuben Fowkes sta umetnostna zgodovinarja, kuratorja in vodji Centra za postsocialistično umetnost na Univerzitetnem kolidžu v Londonu ter ustanovitelja Translokalnega inštituta za sodobno umetnost - platforme za transnacionalno raziskavo vzhodnoevropske umetnosti in ekologije. V predavanju sta predstavila dramatične spremembe v kriosferi, Zemljinem območju stalnega ledu in snega, ki se z globalnim segrevanjem pospešujejo kot še nikoli doslej. V tem tisočletju smo zabeležili devetnajst najbolj vročih let. Vse hitrejše taljenje polarnega ledu in permafrosta je planetarna izkušnja, ki združuje generacije, in stiska, s katero se ukvarjajo tudi umetniki. Predstavila sta dela umetnikov, ki tematizirajo izginjanje ledu, poustvarjajo mitologijo in spomin na polarni led ter se zavzemajo za pravice ledenikov.
Kako prenašamo znanje skozi "globok čas", se je vprašala Lucia Pietroiusti, kuratorka projekta General Ecology v Galerijah Serpentine v Londonu. Kurirala je z zlatim levom nagrajeni Litovski paviljon na 58. beneškem bienalu. Izhajajoč iz razmišljanja o umetnosti kot ritualu, je predstavila nekaj aktualnih projektov o možnostih umetniškega in kuratorskega delovanja, usmerjenega k okoljski pravičnosti in ravnovesju. V programu Back to Earth v Galerijah Serpentine vabijo umetnike, arhitekte, pesnike, filmske ustvarjalce, znanstvenike k snovanju na okoljsko krizo odzivajočih se umetniških kampanj, protokolov in iniciativ.
Elke Krasny, profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, se posveča emancipatornim in transformativnim praksam v umetnosti, kuratorstvu, arhitekturi in urbanizmu. Tveganje globalne katastrofe in zaostritev neenakosti določata pogoje življenja na zlomljenem in okuženem planetu. Bolj kot kadarkoli je kuratorstvo soočeno s potrebo po razvoju novih praks. Kako namesto kvazizelenega in kvaziskrbstvenega oblikovati smiselne in učinkovite ekologije kuratorstva? Na to odgovarjajo tudi rezultati skupinske delavnice Ekologije kuratorstva, ki je potekala v okviru trienala EKO 8.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
