Narodni dom Maribor je uspešno odprl novo sezono svojega Orkestrskega cikla. Cikel očitno že ima precej številno občinstvo, vsekakor pa je k polni zasedenosti dvorane dodatno pripomogla tudi atraktivnost gostujočega ansambla in solistov.
Concerto Köln je zasedba, ki jo po bogati koncertni dejavnosti, prav tako pa obsežni diskografiji, pozna vsak resnejši občudovalec glasbe 17., 18. in prve polovice 19. stoletja - repertoarja, ki ga ta orkester raziskuje od svojega nastanka leta 1985 ter ga predstavlja na zgodovinskih glasbilih. Zasedbo v vlogi koncertne mojstrice od leta 2011 bogati japonska violinistka Majumi Hirasaki, ki je med študijem v Nemčiji začela odkrivati baročno violino in postala vrhunska virtuozinja na tem glasbilu. S podobno virtuoznostjo igre, a vendar s povsem drugačnim (kot smo videli) temperamentom, se ponaša tudi italijanski violinski virtuoz Giuliano Carmignola. Solista sta s svojim vrhunskim muziciranjem ter nespregledljivo energično medsebojno komunikacijo dala posebno vrednost nastopu orkestra, katerega zvočnost in raven interpretacije že sama po sebi postavljata izvajalske standarde tovrstnim zasedbam izjemno visoko.
Koncert se je začel z izvedbo Koncerta v d-molu iz zbirke sakralnih koncertov za štiri glasove italijanskega violinista in violončelista Evarista Feliceja Dall' Abaca, ki je večino življenja preživel v Münchnu, Bruslju in jugovzhodu Francije. V srednjo Evropo je ponesel italijansko estetiko in tradicijo tehnike igranja godal, ki jo je povzel predvsem po najvplivnejših violinskih virtuozih in skladateljih svojega časa in okolja - Giuseppeju Torelliju in Arcangelu Corelliju. Orkester je takoj očaral z izjemno zvočnostjo - odlikovala sta jo barvna in dinamična uravnovešenost vseh godalnih partov ter bogat in zgledno ornamentiran basso continuo, ki sta ga oblikovala čembalist in tudi lutnjist.
Priljubljenost in vplivi italijanske glasbe visokega baroka so segli tudi do Anglije - tam je v sredini 18. stoletja med drugim Charles Avison še naprej populariziral v Italiji že nekoliko zamrlo formo concerta grossa. Iz njegove zbirke dvanajstih tovrstnih koncertov smo slišali šestega, Koncert v D-duru. Delo od celotnega orkestra zahteva visoko tehnično raven muziciranja, prav posebej pa je izpostavljen part prve violine. S šarmantno breztežnostjo odigranimi pasažami in globoko občutenimi, spevnimi frazami ga je interpretirala Majumi Hirasaki. Njen ton ni ravno voluminozen ali barvno izrazit, pravo bogastvo njene igre je skrito v detajlih - v natančnosti oblikovanja vsakega tona in izjemni povednosti njene ponotranjene interpretacije.
Enake kvalitete smo lahko prepoznali tudi v njeni izvedbi parta 2. violine v Koncertu za dve violini v d-molu, BWV 1043. Part 1. violine je z nekoliko večjim, a nič manj gibčnim tonom interpretiral Giuliano Carmignola. Izjemni Bachovi mojstrovini koncertne forme sta solista prispevala vsak svoj značaj - Hirasaki ponotranjeno muzikalnost in decenten pojav, Carmignola pa strastnost in bombastičen nastop. Kontrastna glasbena temperamenta sta delu podala pravi značaj izraza concerto - dvoboj. Homogenost zvoka in povednost izvedbe sta prišli do izraza kljub hitrosti tempov vseh treh stavkov - ti so namreč bili na zgornji meji razločnosti fraz in posameznih tonov. To priča o tehnični dovršenosti celotnega ansambla, ki pa ga virtuoznost ni ponesla v neizrazno hitenje, temveč je interpretacijo ohranila v mejah dobrega okusa in slogu primerne izraznosti.
Po premoru nas je v svet Bachove, z italijanskim slogom navdihnjene glasbe ponovno vpeljala Sinfonia v D-duru k oratoriju Joaš Benedetta Marcella. Orkester je pokazal tudi sposobnost podajanja slikovite, tudi s humorjem prežete interpretacije nekoliko lahkotnejšega formata glasbe.
Sledila sta Bachova Violinska koncerta v a-molu, BWV 1041, in v E-duru, BWV 1042. V obeh smo se lahko naužili očarljive muzikalnosti in virtuoznosti Giuliana Carmignole, prav tako pa izjemne gibčnosti in polnosti zvoka orkestra. Žal pa Carmignola svojega ognjevitega temperamenta ne zna brzdati in v celoti usmeriti v violinski lok - del energije mu je uhajal v glasno udarjanje v tla z nogami, s katerim je označil začetek marsikatere fraze; to na nekatere poslušalce morda vpliva pozitivno v smislu ustvarjanja bolj teatralnega učinka, vendar je v resnici nespoštljivo do glasbe same, pa tudi do današnjih standardov izvajanja klasičnega repertoarja. V času baroka je občinstvo med glasbenimi točkami sicer klepetalo, nazdravljalo in se sprehajalo po dvorani, vendar sem prepričan, da ustvarjanje hrupa (h kateremu je prispeval tudi del občinstva!) ni del "zgodovinsko avtentične interpretacije" glasbe.
Izjemno visoka tehnična, estetska in povedna raven muziciranja in zgledno sestavljen spored
