Nürnberški simfoniki so eden izmed številnih evropskih simfoničnih orkestrov, ki se med seboj morda ne razlikujejo prav bistveno. Vendar so tudi eden tistih simfoničnih orkestrov, ki izstopajo - morda še najbolj po enkratno nežnem, a hkrati mogočnem zvenu in močni povednosti muziciranja, ki smo ga lahko občudovali tudi ob njihovem nastopu v Mariboru. Izrazna moč simfoničnega orkestra izhaja predvsem iz njegove odzivnosti na napotke in zahteve dirigenta - tokratni nastop je pripravil svetovno znani dirigent in pianist Howard Shelley, karizmatični umetnik, ki je s tem orkestrom že sodeloval -, med drugim tudi marca 2015, ko je z njimi kot pianist izvedel Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova, in to pod taktirko svojega sina Alexandra Shelleyja, ki je Nürnberške simfonike kot šef dirigent vodil med letoma 2009 in 2017.
Posebnost tokratnega koncerta - poleg zvenečih imen nastopajočih - je bil sam spored: njegova slogovna podoba je bila bolj enotna, kot smo je vajeni, brez večjih slogovnih kontrastov (ki so sicer zaželeni in navadno tudi učinkoviti). Spored je predstavljal dela dveh skladateljev, ki sicer prihajata iz različnih okolij in ju ločuje tudi dobra polovica stoletja, vendar sta tako Nemec Felix Mendelssohn kot Britanec Edward Elgar svoj glasbeni jezik zavestno vpela v dolgo tradicijo nemške romantike, ki se začenja s poznimi deli Ludwiga van Beethovna (in se predvsem zgleduje po njih), sega čez celotno 19. stoletje in inovacije izpod peresa Schumanna, Liszta, Wagnerja ter se nadaljuje še globoko v 20. stoletje z deli Richarda Straussa. Tako Mendelssohn kot Elgar veljata za izrazita "romantika" tudi zaradi skoraj vseprisotnih in poudarjenih nežnosti, liričnosti in intimne izpovednosti. Prav tako pa je pri obeh prisotna "klasicistična poteza", ki pri Mendelssohnu izhaja iz še živega dunajskega klasicizma v času njegovega odraščanja, pri Elgarju pa iz nekoliko poudarjenega akademskega pristopa h kompoziciji in orkestraciji, ki je najbrž posledica dejstva, da je kot glasbenik v veliki meri bil samouk. Slogovno in vsebinsko sorodna dela povezati v enoten spored ter ga predstaviti kot svežo in dinamično celoto nikakor ni bil majhen izziv, vendar so se Nürnberški simfoniki pod taktirko Howarda Shelleyja izkazali že z začetnimi takti.
Uvod v razkošno glasbeno dogajanje je bila znamenita Mendelssohnova uvertura Hebridi, op 26. - mladostno delo, prežeto z duhom viharništva in obarvano s fantazijo in spomini mladega, nadarjenega introverta, ki se je skozi glasbo znal izpovedati izjemno intimno in iskreno. Orkester je zvenel mehko, zaokroženo, z barvnimi odtenki povsem prilagojeno vzdušju tega priljubljenega dela. Shelley je mojstrsko izenačil, hkrati pa jasno izpostavil prepletajoče se plasti Mendelssohnove bogate teksture in s tem predstavil skladateljevo mojstrsko orkestracijo. Prav posebej je očaral solo v partu klarineta, prav tako pa tudi mehkoba zvena trobilne sekcije.
Na vzdušje Hebridov se v veliki meri navezuje tudi Mendelssohnov Koncert za klavir in orkester št. 1 v g-molu, op. 25, ki se iz melanholije izvije šele z briljantnim sklepnim stavkom. V solistični vlogi je zablestel Shelley, ki je izvedbo spretno vodil za klavirjem - dejstvo, da je interpretacijo zasnoval in vodil sam solist, je vsekakor prispevalo k večji idejni enotnosti izvedbe, hkrati pa je že samo po sebi očaralo občinstvo. Očaral pa nas je - verjetno na prvem mestu - izjemno nežen, lahkoten zven klavirja, na katerem je Shelley, kot se je zdelo, izlil hkrati svojo in skladateljevo dušo. Lahkotno zaigrane, nikakor pa ne lahke pasaže so se nevsiljivo izvijale iz temačnega, a mehkega zvena orkestra, pianist in orkester pa sta se izražala ne toliko v dialogu, temveč bolj enotno, kot v nekakšnem duetu. Ta izjemno učinkovita izpovedna enotnost Mendelssohnovega Prvega klavirskega koncerta izhaja iz zasnove samega dela, ki ga je Mendelssohn s tem precej oddaljil od standardne zasnove te glasbene oblike (koncert je v Mendelssohnovem času navadno med solistom in orkestrom predvideval bolj očitno vzajemno podajanje glasbenih misli, ki ga dojemamo kot nekakšen dialog). Shelley je to posebnost Mendelssohnovega Prvega klavirskega koncerta odlično izkoristil za razkazovanje globoko ponotranjene in tehnično dovršene interpretacije, ki je s svojo (za koncert netipično) nevsiljivostjo solističnega parta v ospredje postavila - ravno izjemnega solista, sposobnega oblikovanja najbolj nežnih, liričnih melodij, pa tudi temperamentnega in briljantnega finala! Zato ne preseneča, da je navdušeno občinstvo od solista izprosilo še dodatek - Shelley nas je nagradil z izjemno intimno in nežno interpretacijo ene izmed Mendelssohnovih Pesmi brez besed.
Po premoru je Shelley ponovno vzel v roke taktirko in predstavil veliki Elgarjev cikel - Variacije za orkester na izvirno temo Enigma, op 36. Gre za karakterne variacije - vsaka variacija prevzame vlogo glasbenega portreta enega izmed skladateljevih prijateljev ali kolegov. S to izvirno in prikupno idejo je Elgar zgradil niz variacij, katerih tema je fleksibilna in navdihnjena ter prilagodljiva, čeprav ne očarajo vse variacije z enako mero skladateljske dovršenosti ali pa izpovednosti. Kljub temu celota deluje enotno zaradi notranjega dramskega loka, ki sega preko trinajst variacij, od teme do robustnega, poznoromantično pompoznega finala. Elgarjeve variacije Enigma bi zaradi njihove razkošne orkestracije (v kateri skladatelj obravnava simfonični orkester z okrepljeno tolkalno sekcijo kot prilagodljiv aparat za ustvarjanje izjemnih zvočnih učinkov) lahko označili tudi kot niz študij orkestracije.
Shelley je ponovno izvrstno ocenil tako Elgarjeve "trike" kot izjemne kvalitete Nürnberškega simfoničnega orkestra in z njim podal vrhunsko interpretacijo. Orkester je zvenel s svojo značilno, pri simfoničnih orkestrih s sodobnimi glasbili pravzaprav nestandardno nevsiljivo, naravno zvočnostjo. Zven posameznih sekcij je bil mehak, zaokrožen, celota uravnovešena, muziciranje pa skladno - vsekakor tudi zaradi natančnosti in karizmatičnosti dirigenta.
Mariborsko občinstvo je očitno povsem prepoznalo sicer nekoliko nevsakdanje, a nedvomno izjemne kvalitete nastopa Nürnberških simfonikov in Howarda Shelleyja. Izvajalce je nagradilo z dolgim aplavzom, ki sta mu sledila kar dva dodatka: drugi je bil ponovitev morda najbolj uspele izmed variacij Enigma, globoko ekspresivnega stavka Nimrod. Kot prvi dodatek pa je zvenela veličastna, a hkrati po eleganci in ljubkosti nepresegljiva Poloneza iz opere Evgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega, tokrat v enkratno sveži in temperamentni izvedbi.
