(FILMSKA KRITIKA) Lahkotno o pomembnem vprašanju

Neke poletne noči je povsem običajen 60-letni možakar izvedel nenavaden in malo verjeten podvig. Odločil se je, da bo skozi okno vstopil v prostore britanske Narodne galerije v Londonu, pod pazduho dal eno njenih najbolj dragocenih umetnin in jo preprosto popihal domov. Zveni neverjetno? Saj tudi je, pa vendar je dogodek povsem resničen. Omenjenemu tatu je bilo ime Kempton Bunton, slika, ki jo je ukradel, je bila portret Arthurja Wellesleyja, prvega vojvode Wellingtonskega, kot ga je naslikal Francisco Goya, motiv za tem dejanjem pa je bil vse prej kot sprevržen. Bunton je bil namreč eden tistih možicljev s povsem jasnimi mnenji o aktualnih družbenih temah, ki jih je tudi neumorno razlagal svojim bližnjim. Možakarja so motile predvsem družbene nepravice in po enem izmed neprijetnih pripetljajev z oblastmi mu je dokončno prekipelo. Avgusta 1961 - v času, ko so bili standardi varovanja ustanov še povsem drugačni kot danes - se je odločil za opisani podvig, da bi s tem javnost opozoril na probleme, ki bi jih politika morala razrešiti. Prav ta dogodek je podlaga za film Vojvoda (The Duke, 2020), ki ga te dni gledamo v slovenskih kinih.

Pod celovečerno uprizoritev zgodbe se je podpisal izkušeni Roger Michell, ki ga javnost najbolje pozna kot režiserja klasične romantične komedije Notting Hill (1999). Žal pa tokratno distribucijo filma Vojvoda spremlja tudi pridih žalosti, saj je Mitchell ​septembra lani, pri 65 letih, umrl, s tem pa prikazovanje filma po evropskih kinih igra vlogo posthumnega poklona temu režiserju, čigar kariera je trajala 30 let.

V Vojvodi nastopata v glavni vlogi oskarjevca Jim Broadbent kot Kempton Bunton in Helen Mirren kot njegova soproga. Mitchell je tudi temu filmu podal svoj značilno prijazni in najširšemu občinstvu sprejemljivi pridih, v katerem se pripovedovanje bolj zanaša na prikupni humor, ki ga poganja navihanost glavnega lika, namesto da bi tudi celovečerec sam zares načenjal družbene teme nepravičnosti in neenakosti. Glavni učinek filma je sicer res v tem, da gledalci za Buntona kljub njegovemu "zločinu" navijamo, ker se kot neke vrste sodobni Robin Hood v imenu običajnega človeka bori proti velikemu esteblišmentu. Past tega pristopa pa je vendarle v tem, da film razen osrednje premise pravzaprav ne najde poti, kamor bi lahko popeljal zanimivo začetno izhodišče.

Film tako zgolj dodobra opiše razloge, zaradi katerih se je Bunton odločil za tatvino, potem pa fokus preusmeri v njegove družinske odnose, še posebno v odnos do mladih, kar odpre vprašanje odgovornosti in postavljanja zgleda prihajajočim generacijam. Vseeno pa se tu postavlja očitek, ali je takšno prikupno pripovedovanje za najširše občinstvo vendarle pravi način za obravnavo teme družbene nepokorščine ali pa zaradi tega celo negira svoj lastni namen, če vemo, da je kakšen drug žanr (dokumentarec, zgodovinska drama) mnogo primernejši za obravnavo tovrstnih vprašanj.

Zaradi tega je Vojvoda film, ki ga bo najbolje sprejelo predvsem seniorsko občinstvo, medtem ko bo zaradi zapostavljanja otipljivih družbenih razsežnosti zgodbe le stežka k ogledu privabil mlajše. Je film, ki bo s svojim dotikom prijaznosti in simpatičnosti našel prostor predvsem na televizijskih zaslonih v tistih najbolj sprejemljivih popoldanskih terminih, ko občinstvo ne želi biti obremenjeno s preveč resnimi temami.