Iniciacijsko potovanje skozi noč

Skladatelj, režiser, graditelj izvirnih instrumentov in pedagog" Peter Kus je s Ponočnjaki postavil pomensko poln okvir za realizacijo vseh postavk v tem opisu del in nalog. Ponočnjaki so akterji v pravljici, ki jo prestrašeni deklici Tonki za lahko noč pripoveduje mama. Fabula o zvokih noči, ki so se uprli hrupu dneva, prerase v parabolo o zvočnem nasilju, a tudi možnosti pravega zvena. Ponočnjaki so dobra pravljica.
Ne ogiba se temačnosti in ne išče ravnih, najkrajših in predvidljivih poti, ampak vztraja pri razvejenosti iniciacijskega potovanja. Zna biti, da se mali gledalci na teh poteh izgubijo, ampak na pravih poteh se je pač treba tudi izgubiti. (V repertoarju te sezone v Lutkovnem gledališču Maribor so zapletene poti skoraj leitmotiv, trasirala sta ga Ostržek in Zlatolaska.) Mogoče je postala takšna umetnost za otroke edini stik z nečim, kar se upira vulgarnemu poenostavljanju.
Tonka premaguje strah s postopnim udomačevanjem, temni zvoki se kdaj prelijejo v svetle melodije, ampak tudi na tem nivoju Ponočnjaki ne podležejo diktatu principa ugodja. Svojo dominantno mesto in vlogo ohranita tako iritirajoča kakofonija (Grdoglaska kot zvočna pošast, ki nosi vse zvoke sveta) kot nelagodna tišina. "Dialog" med Tonko in zvočnim bitji se odvija zvočno, brez verbalnih eksplikacij, kar je treba povedati, pa povedo poetična besedila songov o večni muziki sveta.
Kusovi instrumenti so vedno fascinatne lutke, tokratna likovna podoba Gregorja Lorencija in razdelan koncept osvetljave pa jih nadgradita v neopisljiva kompleksna bitja. Včasih ne vemo, ne kaj drži skupaj dele figur ne koliko dimenzij imajo, kaj je še oprijemljivo in kaj je samo svetloba. Še pred nastopom lutk ponočnjakov pa se moramo čuditi živi animaciji in montaži starševskih silhuet.