Petra Zemljič
Žirija je ob nominaciji zapisala, da je Timbuktu dežela, kjer smo doma in nas ima nekdo rad. Tako se imenuje tudi mesto v Afriki, ki je bilo v preteklosti znano kot center učenosti in strpnosti. Kaj torej je Timbuktu in zakaj ta naslov?
"So besede, kraji, ki se krasno slišijo: Buhara, Taškent, recimo. Timbuktu je eden od teh krajev. Najprej je bila simpatična zvočna podoba, od nekod daleč se zdi, po zvočni igrivosti imena pa tako blizu. Ko sem šel pogledat, kako je s tem krajem v podsaharski Afriki, me je pa razveselilo še to, da je bil svojčas to kraj učenosti in strpnosti."
Zbirka nonsensnih zgodb z nenavadnimi preobrati nam govori o lepem in zanimivem svetu, tudi o vsakdanjih situacijah, ki so prežete s fantastičnimi deli. Na prometni znak lahko napišemo, kam nas pelje pot, izvemo, da kino predstava čaka na poljub in da so čokolade tudi požrešne. Zakaj se odločate za tako nenavadne reči?
"Po navadi se odločam za kaj takega, kar me preseneti. To bi utegnilo presenetiti in mogoče pritegniti tudi bralca, si mislim. Velikokrat se sprašujem, ali res moram to in ono povedati, je res treba to in ono dati v knjigo. Če že kaj, si mislim, potem kakšne take reči, ki mečejo na svet okrog nas pogled, ki mogoče ni povsem vsakdanji. Drugo pa je, zakaj opazim vse te reči. Pri odgovoru na to vprašanje sem pa malce nemočen. Branje ima zagotovo prste vmes."
Pisanje med počitnicami
To je knjiga, ki mlademu bralcu niza brez posebnega razlaganja. Je težko dati mladim prostor, da sami dojamejo in doživijo prebrano?
"Jaz mislim, da je to ena od bolj enostavnih reči. Prebereš in pomolčiš. Pustiš, da besedilo učinkuje. Včasih pride do heheta, včasih se ne zgodi čisto nič, včasih pa odleti zamašek iz flaše od šampanjca. Lahko pa otroke izzoveš s kakšnim vprašanjem. Moja izkušnja je, da ni treba, da bi jih poučeval in moraliziral. Bolje se mi zdi problematiko, vprašanja odpreti in otrokom pustiti lastno presojo. Mnogo se da napraviti z vprašanji, ki jih otrokom pustiš v razmislek."
Koliko časa ste potrebovali, da ste napisali knjigo? Kako najdete vse te like?
"Knjiga je bila, če se prav spomnim, napisana v enem poletju. Mogoče je začela nastajati že prej spomladi. Zagotovo je je pa večina nastala na počitnicah na morju, v prtljažniku, kjer sem imel pod odprtimi vrati pisalno mizo. Vsi so se šli kopat, samo psička je ostala z mano, kje v kakšni senci, jaz sem pa stresal na papir podobe, ki sem jih nalovil zjutraj na sprehodu v mesto."
Zakaj menite, da ljudi, še posebno otroke, privlačijo fantazijske zgodbe?
"Privlači jih po mojem marsikaj. Pri poeziji najbrž ritem in zvočnost. Pri dolgi prozi napetost zgodbe. Fantazija nekatere privlači, mogoče tiste, ki se že itak radi sprehajajo po takih svetovih. Ti najbrž zelo enostavno preklapljajo med 'res' in 'izmišljeno', nimajo težav s tem. Zagotovo pa kakšne tudi odbija ali pa so do nje ravnodušni, ni dovolj stvarna, da bi si lahko z njo kaj pomagali."
Kaj vam je najljubše pri pisanju za otroke? In kaj tisti najpomembnejši izziv, da vztrajate?
"Pisanja za otroke si nisem izbiral. Kar tako je. In če vztrajam pri pisanju, v bistvu kar samoumevno vztrajam pri pisanju zlasti za otroke. To je svet brez sprenevedanja. Odraslim ne bi škodovalo, če bi vsaj ob praznikih vstopili vanj."
Kaj je vaša inspiracija, kako polnite svoj bazen idej, kakšen je vaš proces pisanja?
"Najprej moram imeti glavo brez skrbi in hitenja in obveznosti, ki so naravnane na ta četrtek ali pa na konec oktobra. Če imam čas, no, če si lahko vzamem čas, v katerem se mi ni treba obremenjevati z ničimer razen z opazovanjem in hvaležnostjo za vse okrog sebe, potem bom lahko opazil malenkosti. Recimo poštni nabiralnik na vrhu stopnic ob steni, ki nima nobenih vrat. Ali pa raze, ki jih na morski gladini puščajo čolni. Ali pa nekoga, ki z opankami binglja s pomola. Od tam naprej ni več daleč do zgodbe. Kako in kaj se zgodi od podobe do zgodbe na papirju, to je pa precej neracionalna reč. Tega postopka ne znam razložiti."
Če ne bi bral ...
So vam pomembne povratne informacije najmlajših bralcev, njihovi odzivi, ideje po branju knjige? Jih kdaj uporabite v novih zgodbah?
"Vesel sem, če slišim od otrok ali staršev, da kaj radi prebirajo. Rad tudi slišim od otrok v kakšni šoli, da se jim zdi kaj brez zveze. Všeč mi je, če so odkriti. To so otroci bolj kot odrasli. Ideje drugih v mojih tekstih redko zaživijo. Branje je pa v nasprotju s tem zakladnica idej. Če ne bi bral, bi najbrž tudi opazovati ne mogel tako."
Zakaj je pomembno, da otroci razvijejo ljubezen do branja?
"Kdor bere, se mora sam pomujati, da si vzpostavi svet, o katerem pripoveduje zgodba ali ga ustvarja pesem. Ta mentalni napor je možganska telovadba in je garderoba ustvarjalnosti. Telovadba, kakršnakoli že, in ustvarjalnost pa usposabljata otroka za reševanje težav, vsakdanjih in nevsakdanjih."
Kakšne zgodbe pa ste brali kot otrok? Ste oboževali takšne, kot jih pišete sedaj?
"Kot otrok sem bral ogromno stripov. Zlasti Alana Forda. Humor, ironija, razumevanje za vrsticami, neprestano učenje in citiranje znamenitih stavkov junakov, vse to se je zgleda nekam globoko usedlo vame. Obenem pa še pravljice Ele Peroci in zgodbe pa pesmi Jožeta Snoja, oba sta bila službena kolega mame in očeta. Povsod tu se fantastika in realnost prepletata navdušujoče. Še zdaj, ko primem v roke kaj od tega trojega, se mi zdi, da sem prišel domov."
