(Intervju) Pohabljena vizija slovenstva danes

Zasedanja s knjigami v Univerzitetni knjižnici Maribor so tokrat ob podpori Avstrijskega kulturnega foruma Ljubljana in v sklopu Avstrijske čitalnice Maribor gostila Leva Detelo, v Mariboru rojenega avstrijsko-slovenskega pisatelja. Povod srečanja je bil izid njegove knjige Disident pri Kulturnem centru Maribor v knjižni zbirki Frontier. Korona je zamaknila predstavitev knjige, ki je izšla lani in je pregled Detelovega ustvarjanja in življenja s priloženo biografijo, bibliografijo in fotobiografijo.
Detela že šest desetletij biva zunaj matične domovine, vseskozi se trudi za povezave med kulturami in jeziki, zlasti med avstrijsko-nemškim in slovenskim prostorom. Kot je pred predstavitvijo povedala Mateja Pongrac, tudi Univerzitetna knjižnica Maribor s svojo dejavnostjo in svojimi posebnimi zbirkami, kot so Avstrijska čitalnica, Švicarski knjižni kotiček, Slovenska čitalnica v Gradcu, skrbi za tovrstne povezave med različnimi kulturami, jeziki in tudi državami. Avstrijska čitalnica za to skrbi kljub vzponom in padcem že celih trideset let; 22. oktobra bodo jubilej obeležili z literarnimi branji Florjana in Cvetke Lipuš.
Kakšen disident oziroma emigrant (tak je naslov vaše biografske knjige, ki je izšla leta 1999 pri založbi Nova revija) ste? Niste oporečnik v smislu, kot smo ga vajeni v naših krajih, vaš pogled na ta pogosto zlorabljani termin je malce drugačen.
"Vprašanje se pojavi že pri pojmu emigrant. Sem (bil) politični emigrant, sem (bil) disident ali ne? Disident je nekdo, ki oporeka določenim negativnostim v sistemu, ki se bori za neko drugačno podobo sveta. In to mislim, da sem v nekem smislu zasledoval od začetka svojega pisateljevanja. Nisem pa bil disident ali emigrant tiste vrste, ki ruši in se loteva nasprotnika ex negativo, kot zločinca, sovražnika, demona. Meni se je zdelo zmeraj, tudi v tistem nekdanjem komunističnem sistemu, pa naj mi je prepovedoval objavljati moja dela v Sloveniji ali jih imeti v knjižnicah na razpolago za branje, da so tudi v tistem sistemu elementi, ki odpirajo neke možnosti. Končno je šlo v komunizmu za neko socialno prenovo slovenstva. To se mi zdi bistvena točka. Bilo je v meni kot nekaj pozitivnega. Seveda ob vsem slabem: enoumnem sistemu, Golem otoku, preganjanju drugače mislečih, netoleranci. To se mi je zdelo nekaj, proti čemur se je treba zaradi moralne, etične odgovornosti boriti. Majhen narod smo, ki pa je razklan in ne more najti tega, kar sem skušal sam kljub disidentstvu in emigrantstvu pokazati kot pravo pot - namreč most med različnimi ljudmi, četudi so drugačnega mišljenja, rase. Treba je znati ustvariti vizijo za prihodnost v tej deželici. Nekateri drugi narodi so srečnejši, niso imeli krvave zgodovine kot v Sloveniji že večkrat - od tistega, kar piše Prešeren v Krstu pri Savici, preko drugačnih bojev med staro- in novoslovenci že v monarhiji in nazadnje težek boj med domobranci in partizani, ki ga interpretirajo na najrazličnejše načine. Vse to je pohabilo vizijo slovenstva v današnjem času, ker se ni odprla platforma za dialog. Vsakdo je zakrknjen in prizadet v svoji usodi, ne najde poti, da bi zrasel čez samega sebe. Seveda se je treba pri tem tudi nečemu odpovedati, najti most do sočloveka."

Slovenska duša diha tudi iz nemških del

Avgusta 1960 sta odšla s kasnejšo ženo Mileno Merlak iz Slovenije. Neposredni povod je bila odstranitev profesorja Antona Slodnjaka na Filozofski fakulteti, ki je v nemški Zgodovini slovenskega slovstva, ki jo je izdal, vzporejal partizanskega pesnika Kajuha in domobranskega Balantiča. Z Marjanom Tomšičem, sošolcem na slavistiki, sta se temu tedaj edina uprla.
"Marjan Tomšič, moj dragoceni prijatelj, sošolec tiste čase, je rekel, da sem šel v življenje, kot ptič iz male Slovenije sem odletel v neznano. Imela sva že prej kdaj težave na fakulteti. Najina pot z Mileno je bila težka. Zanjo sem prodal kolo Puch, ki sem ga prislužil pri svoji teti v Gradcu, kamor sem večkrat hodil na počitnice. Nemško sem nekaj znal s klasične gimnazije. Z nekaj sto šilingi sva šla proti Dunaju, a tisti denar je hitro pošel. Odšla sva v Gradec k teti in stricu z željo, da bi naju malo podprla. A sta nama rekla, naj se čim prej vrneva domov. Vseeno sva šla na Dunaj in se javila na policijski postaji. Dali so naju v preiskovalni zapor, ker nisva imela stalnega bivališča. En mesec sva bila tam v Rosauerländu, kjer so bili zaprti in preiskovani mnogi najini znani rojaki, revolucionarji - Prežihov Voranc, Boris Kidrič. Po enem mesecu sem dobil politični azil, pravno in politično zato izraz emigrant povsem odgovarja resničnosti. Jeseni sem dobil delo v taborišču Traiskirchen, kjer je bilo slabše kot v zaporu. Zidaril sem za preživetje, obirala sva grozdje, vrtnarila. Tudi poročila sva se tam. Potem sem postal vzgojitelj v domu Karitasa v Retzu ob meji s Češkoslovaško. Skrbeti sem moral za težko vzgojljive otroke iz socialno problematičnih družin. Do pomladi 1961 sva bila tam, potem mi je Karitas pomagal najti manjše stanovanje na Dunaju. Vpisal sem se na dunajsko slavistiko."
Na dunajski slavistiki je bil eden od profesorjev, ki so vam bili zelo blizu, znani slavist dr. Josip Hamm. Posredno je vplival tudi na vašo literaturo.
"Bil je filolog, ki je prišel iz Gradca, zelo me je podpiral. Dodelil mi je razmeroma veliko štipendijo za tiste čase za kar pet let. Začel sem se aktivno ukvarjati z literaturo, ob koncu 70. let sem začel pisati tudi paralelno v nemščini. Tedaj je bil Bruno Kreisky zvezni kancler. Hotel je prenoviti Avstrijo, veliko so prispevali za kulturo. Želja je bila, da se Avstrija prelevi iz konservativne drže, marsikaj se je tedaj liberaliziralo. Takrat je bila aktivna Wiener Gruppe, H. C. Artmann, Friederike Mayröcker, veliko je bilo eksperimentiranja v nemški književnosti. Danes je situacija popolnoma drugačna."
V knjigi Disident beremo o vašem pomembnem prispevku k literarni vzajemnosti med avstrijskim in slovenskim prostorom. Kaj vse ste spodbudili v mednarodnem prostoru zadnjih šestdeset let, za koliko prevodov sta oba z ženo zaslužna! Izjemno poslanstvo, ki ga naša, slovenska literarna znanost premalo upošteva ...
"Večkrat premišljujem o tem. Za nekatere je pisati v nemškem jeziku, če si slovenski pisatelj, neke vrste pregreha, renegatstvo. Recimo Florjan Lipuš se ne strinja, da Maja Haderlap piše in izdaja tudi v nemščini. A veliko je povedala ključnega o usodi koroških Slovencev in je samo v plus. Danes je vse več dvojezičnih avtorjev, zlasti na Koroškem, tudi v Italiji, zlasti iz mlajše generacije. Germanistične katedre imamo v Sloveniji na univerzah, dolžnost bi bila za specialiste, da se zanimajo za to, kar slovenski avtorji ustvarijo v nemškem jeziku. O moji literaturi so v dveh zgodovinah književnosti v Avstriji pisali, ampak podrobnejše, tehtne analize, ki bi znala ovrednotiti, kaj slovenski avtor v Avstriji sporoča v nemškem jeziku javnosti, pa ni. Slovenska duša diha iz takih del, celo Peter Handke ima nekaj tega v svoji literaturi, neko slovensko melodijo, ki jo je dobil od koroške pesmi. Tudi nemške koroške pesmi zvenijo zelo slovensko, slovansko."

Boj zame, šestletnega otroka

Vaš oče je bil ugledni profesor biologije Leon Detela, pisal je učbenike, bil pa je precej tiranski, pišete. Odtegnil vas je materi po ločitvi. Travmatične spomine imate na tista vaša otroška leta med Mariborom, Središčem ob Dravi in Ljubljano. Izhajate iz izjemno zanimive družine, vaš stric je denimo Martin Kojc, avtor znamenitega Učbenika življenja.
"To so bile hude travme. Vse pa se je začelo z drugo svetovno vojno, v katero sem padel kot otrok. Starša sta bila v Ljubljani, zakon pa že skrhan. Moja mati je bila hčerka državnega tožilca dr. Matka Zorjana, ki je po vojni služboval v Mariboru. Predčasno so ga upokojili. Oče kot patriot in socialist je bil ovaden in odpeljali so ga v Dachau leta 1944. Mama je z mano odšla k babici v Središče ob Dravi. Sprva je bilo mirno, leta 1945 pa se situacija dramatično zaostri. Prav pri Središču se zaustavi velika fronta med Sovjeti in njihovimi pomožnimi bolgarskimi četami, na drugi strani, na Humu, pri Obrežu, pa so bili Nemci, ki so kar naprej obstreljevali Središče. Dobro se spomnim, kako smo morali bežati. Druga velika travma je bila, ko pride moj oče v Središče poleti 1945 in me kar odpelje. Nihče mu ni tedaj branil. S tovornimi vlaki sva prišla v Ljubljano, a po ločitvi je bilo odrejeno, da moram biti v času šolanja na osnovni šoli pri materi. Zato so iz Središča prišli pome, spomnim se črnega avtomobila kot v filmu, iz njega stopijo moja strica Dušan Moškon pa Martin Kojc in mama in očetu pokažejo odločbo sodišča, po kateri pripadam materi. Pahnejo me v avto in me odpeljejo v Gameljne pod Šmarno goro, kjer me tri dni skrivajo. Potem me z vlakom odpeljejo v Središče. Po prvem razredu v Središču, kjer preživljam svoj srečni čas pri omici, dedku, prababici, stricih, zbolim in moram na operacijo mandljev v Maribor. Spet se pojavi moj oče in me s pretvezo, da greva malo na počitnice, odpelje na Krk, potem pa me ne vrne več v Središče. Rekel mi je, da so v Ljubljani boljše šole, da se je mama vnovič poročila (z Bojanom Šinkom, ki je bil odgovorni urednik Večera) in da je bolje, da ostanem pri njem. Le še med počitnicami sem videl mamo. Bil sem neke vrste ujetnik, tudi oče se je v drugo poročil, z Martino Zwitter. V meni se je zgodaj razvil odpor do avtoritet: na eni strani je bil avtoritativen oče, na drugi strani pa je bil Titov kult tedaj neverjetno močan."

Svarili so me, naj ne govorim in pišem o aferi Kocbek

Oče vas je skušal tudi ideološko preoblikovati, vzgoja v Središču se mu je zdela preveč svobodomiselna, pišete v spominih. Na plečih sedemletnika se je lomilo kar preveč vsega.
"Oče je bil pedagog, darvinist, tudi rahel stalinist. Njegov stalinizem je izhajal iz panslovanske ideje o veliki materi Rusiji, ki nas bo vse povezala in ščitila. Bila je bolj kulturna vizija kot politična. Seveda je prišel v precep ob informbiroju 1948. Izključili so ga iz partije, kot tudi njegovo ženo in dve teti. Oče se tudi ni strinjal z idealizmom strica Martina Kojca, jaz pa sem ga doživljal kot čarovnika. Tudi mamin drugi mož Šinko je obupal in naredil samomor. Bil je đilasovec, verjel je v prenovo in so ga odžagali z Večera ter poslali na Pomurski vestnik. Kmalu je naredil samomor. Mamica je imela veliko nesrečo v življenju. Vseskozi sva si pisala, tudi z očetom."
Ste lahko pisali? Bili ste na indeksu? Nakopali ste si težave najbrž tudi z nastopi na mednarodnih pisateljskih srečanjih, kjer ste predstavili slovensko anatemo Kocbeka. V uglednih nemških medijih ste pisali o ukinitvi Perspektiv in aferi Kocbek.
"Vsa pisma so bila odprta, cenzurirana. Najbolj po Titovi smrti, ko se je zavlekel neki strah v tajne službe. Bil sem na indeksu. Moja mama je umrla 3. aprila 1990, ko se je že vse odpiralo. Moja pokojna žena Milena je telefonirala na veleposlaništvo na Dunaju, ali lahko grem na pogreb matere v Slovenijo. Dva meseca prej sem bil, kot sem zvedel, še na seznamu prepovedanih oseb v Beogradu. Kasneje so mi dovolili, da grem čez mejo na pogreb. Leto prej mi niso dovolili na predstavitev knjige Stiska in sijaj slovenskega kneza v Celje. Mira Mihelič in Miloš Mikeln sta mi na 40. mednarodnem kongresu Pena 1975. na Dunaju odsvetovala, da svetovni javnosti spregovorim o represijah, ki jih je v Sloveniji doživljal Kocbek, če hočem, da me bodo še kdaj tiskali v domovini. Nisem ju poslušal, izpeljal sem svoj govor do konca. Podprli so me tedaj taki pisatelji kot Friedrich Dürrenmatt, Manes Sperber, Friedrich Heer ... Pisanje o aferi Kocbek v mnogih pomembnih medijih me je gotovo spravilo na tisti seznam nezaželenih oseb."