Slovenščino je mogoče študirati na kar šestih fakultetah v Italiji - v Trstu na dveh, v Vidmu, Padovi, Rimu in Neaplju. Lektorica slovenskega jezika Rada Lečič je doslej učila že na petih. Dvanajsto leto je na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu. Kot pravi, so v Italiji čedalje večje potrebe po učiteljih, prevajalcih, raziskovalcih, novinarjih, lektorjih, založnikih, urednikih, pa tudi v gospodarstvu in turizmu, kjer se zahteva odlično znanje slovenščine.
Leta 1985 ste na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirali iz slovenskega in italijanskega jezika s književnostjo, pet let kasneje pa končali magistrski študij iz sodobne slovenske književnosti. Kako to, da ste se odločili za B-študij italijanščine, vendarle izhajate iz Kočevja, kjer je bila najbrž nemščina vaš prvi tuji jezik?
"Res je, v osnovni šoli v Kočevju smo imeli nemščino kot tuji jezik, v Ljubljano pa smo se preselili leta 1974 in sem imela v sedmem in osmem razredu angleščino, zato sem morala v Kočevju med poletnimi počitnicami nadoknaditi snov petega in šestega razreda; v Ljubljani sem se takoj vklopila, bila v angleščini med najboljšimi in že takrat ugotovila, da me tuji jeziki zelo zanimajo. To me je spremljalo tudi v gimnaziji in po kombinaciji angleščina-nemščina sem želela spoznati še kak jezik. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani so leta 1980 italijanščino lahko vpisali tudi popolni začetniki in sem izkoristila to možnost. Takrat se še nisem zavedala, kako trd oreh sem si naložila, saj so nekatere sošolke s Primorskega že tekoče govorile italijansko in imele za sabo srednje šole z italijanskim učnim jezikom, vendar mi je z delom in vztrajnostjo uspelo končati študij med prvimi v letniku."
Prvi povojni tečaj slovenščine v Braziliji in Urugvaju
Pet let ste bili lektorica slovenskega jezika na univerzi La Sapienza v Rimu, vmes ste slovenščino poučevali tudi na tečajih v Braziliji in Urugvaju, v ZDA in Luksemburgu. Izjemno bogata lektorska pot?
"Že po prvem letniku študija sem poleti delala na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, kjer sem se prvič seznanila z delom lektorjev slovenskega jezika na tujih univerzah. Po študiju sem najprej na Delavski univerzi Borisa Kidriča poučevala italijanščino in slovenščino, zlasti udeležence iz republik nekdanje Jugoslavije, dokler me leta 1990 ni poklicala gospa Mira Korošec (žena prof. Toma Korošca, znanega slovenista) in mi ponudila delo v privatni šoli, ki jo je ustanovila. Poučevala naj bi italijanščino po metodi sugestopedije. Ker so me nove stvari vedno zanimale, sem ponudbo z veseljem sprejela in dve leti poučevala po tej metodi. Ko je bilo zanimanje največje in so tečajniki čakali tudi po dva meseca, da so se lahko vpisali, sem se prijavila na razpisno mesto lektorja v Rimu in tam poučevala slovenščino od leta 1993 do 1998. Naj omenim, da je bil po odhodu prof. Srečka Renka leta 1995 predstojnik slovenistične katedre prof. Predrag Matvejević (v slovenščino je med drugim prevedena njegova znamenita knjiga Mediteranski brevir) in nam s tem naredil veliko uslugo, saj so v Italiji razpisni postopki za mesta univerzitetnih profesorjev zelo dolgotrajni in zapleteni. Leta 1997 sem v poletnih mesecih na pobudo ministrstva za kulturo in Slovenske izseljenske matice (SIM) učila slovenščino v Braziliji, julija v Belo Horizontu in avgusta v Sao Paulu, septembra pa v Montevideu v Urugvaju. To je bil prvi povojni tečaj slovenščine za tamkajšnje Slovence in njihove potomce, že naslednje leto pa sem prav tako v organizaciji SIM učila v Pittsburghu v ZDA. Po vrnitvi iz Rima leta 1998 sem delala v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik in vmes dve poletji zapored učila prevajalce v Luksemburgu. To je bila spet nova in drugačna izkušnja."
Doslej ste učili na kar petih italijanskih univerzah: v Rimu pet let, v Vidmu pol leta, v Padovi tri mesece, v Trstu na prevajalski fakulteti devet let, zdaj ste od leta 2009 na Oddelku za humanistične študije na univerzi v Trstu. Razlike so za lektorja na teh ustanovah najbrž velike - glede na motivacijo študentov. Vendarle je v Trstu slovenščina jezik avtohtone manjšine in je najbrž vse drugače - v pristopu …?
"Leta 2001 mi je prof. Marija Pirjevec ponudila delo na takratni Visoki šoli za prevajalce in tolmače v Trstu in sem se najprej ustrašila, saj nisem prevajalka, a me je hitro pomirila, da potrebujejo nekoga, ki bi poučeval predmet slovenski jezik. Ponudbo sem z veseljem sprejela, saj mi je poučevanje jezika pisano na kožo. Leta 2005 sem hkrati učila pol leta v Vidmu, v Padovi pa sem leta 2007 tri mesece nadomeščala kolegico, ki je bila na porodniškem dopustu. V Trstu sem na že omenjeni fakulteti učila do leta 2009, ko je bilo razpisano mesto lektorja na takratni Filozofski fakulteti (zdajšnjem Oddelku za humanistične študije), in tam sem že dvanajsto leto. Naj poudarim, da sem uradno zaposlena v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik FF v Ljubljani, in brez njihove podpore in pomoči bi bilo moje delo zelo oteženo.
Na obeh fakultetah v Trstu so študenti tudi pripadniki slovenske skupnosti v Italiji in študij poteka v slovenščini, za Italijane, ki so največkrat popolni začetniki, pa v italijanščini. Pri Slovencih obravnavam glasoslovje, oblikoslovje, skladnjo, pravopisna pravila, veliko poudarka je na interferencah, popravljanju napak zaradi vpliva italijanskega okolja, pri Italijanih začnem z abecedo."
Za nekatere še vedno eksotična
Kako to, da je v Italiji največ slovenskih oddelkov na univerzah? Na 59 univerzah po svetu je mogoče študirati slovenščino, med več kot 2500 študenti jih je največ prav v Italiji. Vedno več Italijanov se odloča za študij slovenščine, kateri so glavni motivi?
"V Trstu je razumljivo, da sta dve, saj je tam močna slovenska skupnost in so velike potrebe po slovenistih tako v šolstvu, založništvu, prevajalstvu, novinarstvu, gospodarstvu, turizmu, na raziskovalnem področju in še marsikje. Tudi Videm je relativno blizu. Drugje, na primer v Padovi ali Rimu, se je katedra ustanovila in obdržala zaradi nekaterih vztrajnih posameznikov, v Rimu je imel za to precejšnje zasluge prof. Srečko Renko, ki je hkrati poučeval v Neaplju, in je dosegel, da sta se obdržali obe katedri, zdaj pa uspešno delujeta tudi s pomočjo Centra za slovenščino.
Italijani blizu naše meje se za študij slovenščine odločajo zlasti zato, ker vidijo večjo možnost za zaposlitev, kot če bi študirali npr. angleščino, kjer je veliko večja konkurenca. Nekaterim študentom pa se zdi slovenščina tako nenavaden in eksotičen jezik, da ga zato izberejo."
Kaj je Italijane najtežje naučiti poleg dvojine in kako je z izgovarjavo?
"Pravilno izgovarjati in pisati se ob vajah in branju besedil kar hitro naučijo, precej težke so vse sklanjatve s toliko skloni in različnimi predlogi, preglavice jim dela tudi besedni red, med najtežjimi pa je gotovo glagolski vid (dovršni/nedovršni glagoli). Če mi rečemo npr. 'Čakal sem ga, pa ga nisem dočakal', to lahko povedo ali prevedejo samo z drugim glagolom: 'Čakal sem ga, pa ni prišel/ga ni bilo.'"
Ste avtorica številnih učbenikov - priročnikov za pouk slovenščine. Sta vas praksa in potreba približali temu delu? Osnove slovenskega jezika; Slovenščina od A do Ž; Slovenski predlogi in frazemi; Slovenski glagol; Igraje do znanja slovenščine - to je le nekaj naslovov. Pomanjkanje tovrstnih del je najbrž precejšnje?
"Že ko sem bila v Rimu, sem vedela, da ni primernih učbenikov za Italijane, in sem najprej napisala dvojezično knjigo Slovenski glagol - oblikoslovni priročnik in slovar slovenskih glagolov (z angleškim prevodom), ki je bila kmalu še v italijanščino, nemščino, španščino in poljščino. Po 15 letih poučevanja sem imela že toliko znanja in izkušenj, da sem napisala Osnove slovenskega jezika in strnjeno opisala glavne ravni slovenskega jezika: glasoslovje, besedoslovje, oblikoslovje, skladnjo, dodala pa sem še poglavje o pravopisnih pravilih. Tudi ta knjiga je bila hitro prevedena v italijanščino in angleščino.
Odkar sem na Oddelku za humanistične študije v Trstu, sem napisala učbenik v dveh delih Slovenščina od A do Ž. V vsakem je deset vsebinskih sklopov oziroma lekcij z raznovrstnimi in aktualnimi besedili (v prvem delu jih je 28, v drugem 25) in ogromno vajami. Zaradi tujih uporabnikov se mi je zdelo pomembno, da so vsa besedila onaglašena, saj še Slovenci sami včasih ne vemo, kje je kak naglas. Tudi ta učbenik je preveden v več jezikov (italijanščino, nemščino, srbščino in angleščino).
Moj zadnja knjiga ima naslov Slovenski predlogi in frazemi, napisala pa sem jo prav na pobudo tržaških študentov, ki so želeli imeti na enem mestu zbrane predloge in frazeme. Zbrala sem več kot 1000 povedi s predlogi in več kot 400 pogosto rabljenih frazemov, med njimi je tudi 30 pregovorov. V različici z italijanskim prevodom je nazorno prikazano, kateri predlogi in frazemi so enaki ali podobni italijanskim in v katerih primerih se slovenščina razlikuje od italijanščine. Že vrsto let uspešno sodelujem s Tamaro Korošec, ki je duhovito ilustrirala večino mojih knjig."
Z odnosom do jezika kažemo tudi odnos do sebe
Vsi, s katerimi sem prišla v stik v seriji Slovenski lektorati po svetu, ste izjemni ambasadorji slovenstva po svetu, imate neprecenljivo vlogo.
"Naše delo ni samo poučevanje, npr. lani smo imeli s študenti bralni krožek, skupaj hodimo na ekskurzije, redno se udeležujemo kulturnih dogodkov, v okviru Centra imamo na dve leti projekt Svetovni dnevi z neko tematiko in se hkrati izvaja po vseh univerzah po svetu, kjer je mogoče študirati slovenščino; teh je trenutno 59."
Kakšna se vam zdi usoda slovenskega jezika?
"Če se ne bomo za jezik vsi bolj potrudili in ga negovali, se nam kot narodu slabo piše, saj jezik ni samo sredstvo za sporazumevanje. Z odnosom do jezika kažemo tudi odnos do sebe."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
