Petra Vidali
Je vaš delovni dan v času pandemije drugačen kot sicer?
"Pravzaprav ne. Vsakodnevno življenje pisateljev je vedno malo čudno: za nas je običajno, da ostajamo doma in imamo veliko prostega časa, toda običajno je tudi to, da se prisilimo k delu. Dan za dnem. Odkar imam privilegij, da objavljajo moje knjige, se zdi moje življenje kot neskončna nedelja. Dan, ko lahko spim, kakor dolgo pač hočem, vendar tudi dan, ko moram opraviti delo iz domače pisarne."
Pisanje je večinoma res samoizolacija. Oba pisatelja v vašem romanu O koncu žalosti, znani stari pisatelj A. N. Romanov in protagonist romana Jules, ki ga pisateljevanje še čaka, pišeta v hiši v švicarskem pogorju, daleč od ponorelega sveta ...
"To je odvisno od tega, kakšen tip pisatelja si. Poznam veliko avtorjev, ki raje pišejo v kavarnah na primer. Jaz pač raje pišem doma, brez posebnih ritualov (dobro, kava mora biti), vendar brez motenj. Ko vstopiš v fikcijski svet, zapustiš resničnega. A kar je prednost, je včasih tudi breme. Ko pišeš, živiš s svojimi liki, leta preživiš v svetovih, ki niso resnični, in nihče razen tebe ne more vstopiti v njih. In ko končno izide knjiga in lahko vsi sorodniki in prijatelji vidijo, kje si preživel zadnja leta, si sam že v drugem fiktivnem svetu."
Mimogrede, je A. N. Romanov kakorkoli "resničen"? Kdo je napisal njegova dela, njegove misli?
"V romanu je resničen in vse je napisal sam. Tako mi je vsaj rekel ..."
Tako je torej v času pandemije s pisci. Kako pa je z bralci? Ko so začeli ljudje ostajati doma, so govorili: "Zdaj bomo imeli končno čas za branje." Pa ga imajo res? Zdi se, da cele dneve berejo predvsem kratke tekste na pametnih napravah, literatura pa zahteva zbranost na dolgi rok ...
"Odvisno od tega, kakšen tip bralca si. Ocean prostega časa je lahko tvoj prijatelj, lahko pa je tudi sovražnik učinkovitosti in samodiscipline. Nekateri se bodo v času pandemije mogoče končno začeli prebijati skozi Proustovo Iskanje izgubljenega časa ali Izvir Ayn Rand, drugi pa bodo brali manj kot sicer, ker potrebujejo za branje knjig strukturo in rituale normalnega delovnega dneva.
V tem času smo vsi okupirani z branjem novic, razmišljanjem o krizi, projekcijami prihodnosti in skrbjo za družine, zato nekateri ob tem nočejo brati knjig. Raje izberejo kaj, ob čemer ni treba misliti, recimo filmske komedije. In to je seveda popolnoma razumljivo."
Vseeno se mije zdelo boljše, da se mi izjalovi nekaj, kar imam rad, kot da bi bil povprečen v nečem, za kar mi ni mar
Pisec, ki je zavrnil "dediščino"
Roman O koncu žalosti, ki je lani v prevodu Neže Božič izšel pri Mladinski knjigi, je četrti roman 36-letnega nemško-švicarskega pisatelja. V nemškem govornem prostoru je na lestvici najbolj prodajanih knjig ostal kar 80 tednov po izidu leta 2016. Za prvenec, Becks letzter Sommer (2008), je prejel bavarsko nagrado za podporo umetnosti, po njem so leta 2015 posneli tudi film. Sledil je roman Spinner (2009), ki ga je sicer napisal že pri 19 letih, in Fast genial (2011). Predlani je izdal zbirko kratkih zgodb Die Wahrheit über das Lügen: Zehn Geschichten. Ob mnogih nemških nagradah je prejel tudi nagrado Evropske unije za književnost.
Benedict Wells ni njegovo rojstno ime. Preimenoval se je pred začetkom kariere, da bi v pisateljski svet vstopil kot tabula rasa. Ni želel, da bi ga v nemškem prostoru precej znana družina pri tem bremenila ali mu pomagala. Vprašanje o talentu, ki zdaj obvisi v zraku, je sledilo vprašanjema o njegovi zavrnitvi "dediščine" in o pisateljskem daru kot podedovani ali privzgojeni kategoriji. Vprašanji je izpustil, njegova agentka pa je v pripisu pojasnila, da družinskega debla danes sicer ne skriva (najdete ga na njegovi spletni strani, pa tudi na Wikipediji), vendar ne želi, da bi namesto o njegovem delu govorili o njegovem rodu.
