Darinko Kores Jacks
Ne zgodi se prav pogosto, a se zgodi. Če se je pretežno domačim jazzovskim glasbenikom in njihovim (tudi mednarodnim) projektom posvečeni koncertni cikel Blue Planet, ki ga - od konca preteklega leta v tesnejši povezavi z Narodnim domom (ND) - pripravlja mariborski zavod Etnika, še ne tako davno otepal s kroničnim pomanjkanjem obiskovalcev, je ponedeljkov koncert že vnaprej vzbudil toliko zanimanja, da so ga z malega odra ND prestavili v veliko dvorano. In tik pred začetkom prinesli vanjo še dodatne stole.
Pianist mlajše srednje generacije, 33-letni Marko Črnčec, doma iz okolice Maribora, a že kar precej časa pretežno živeč v New Yorku (še posebno zadnjih pet let, odkar je z albumom Devotion pritegnil precej pozornosti svetovne strokovne in tudi ljubiteljske javnosti), se ob razmeroma redkih nastopih v domovini pač ne ignorira. V svetovni meki glasbenikov iz domovine jazza in praktično z vseh koncev širnega sveta se je morda težko prebiti prav v ospredje, se je pa toliko lažje povezati s sorodnimi dušami in skozi kreativno sinergijo oplemenititi ustvarjalni navdih. Ter se občasno vračati domov z novimi projekti.
Tak je tudi za trio, ki je prav pred kratkim izdal zgoščenko Place to Live - že njen naslov morda aludira na razseljenost med izvornim prebivališčem in prostovoljnim zdomstvom. Na njej ob Črnčecu (klavir, Fender Rhodes) igrata Harish Raghavan (kontrabas) in Justin Brown (bobni) ter kot posebni gost izjemni pevec Jonathan Hoard, leta 2016 nominiran za prestižno nagrado Grammy. Na pravkar potekajoči evropski turneji sta partnerja Črnčeca in Hoarda prav tako izvrstna glasbenika - izkušeni kontrabasist Joe Sanders in mlajši, šele nekaj čez 20 let stari, a toliko bolj energični bobnar Kweku Sumbry, s katerima se Črnčec v ZDA druži tudi zasebno.
Ob skladbah z zadnje zgoščenke so v tekočem prepletu odigrali nekaj spoštljivo, toda radikalno avtorsko predelanih standardov in klasičnih jazzovskih skladb iz različnih obdobij ter slogovnih usmeritev. Glasbeniki so se - kljub občasnim manjšim težavam z ozvočenjem - predstavili kot izvrstno uigrana ekipa, predvsem v redkih, a toliko daljših in bolj izpostavljenih solističnih partih instrumentalistov tudi kot nadvse inovativni improvizatorji. Kar nekako pričakovano pa je bil osrednja figura nastopa Hoard - a morda vendarle ne na povsem pričakovan način.
Seveda v sodobni improvizirani glasbi tu in tam naletimo na bolj radikalne in eksperimentalistične ekstreme (tudi v Mariboru smo lahko kaj takega doživeli na primer ob nastopu sibirske vokalistke Sainkho Namtchylak pred leti), a tudi Hoard je precej daleč od že skoraj na belcanto spominjajočega blagozvočja vokalnojazzovskega mainstreama. Mnogo bolj kot tekoči ubranosti petja se namreč posveča izjemni okretnosti svojega zmogljivega glasu, občasno gradi na skoraj hiphopovski razgibanosti, predvsem pa na navdušujoči ekspresivnosti podajanja - četudi (resda skoraj do neprepoznavnosti razdelanih) evergreenov, tudi iz zakladnice povsem drug(ač)nih zvrsti. Najbolj nazorno demonstracijo tega pristopa sta s Črnčecom prihranila prav za konec navdušujočega nastopa - duet kot dodatek k skoraj dve uri trajajočemu koncertu. Naslednji v ciklu Blue Planet bo na malem odru ND v soboto, 23. marca, ob 20.30. Svoj zadnji album Get on Board, po mnenju stroke eden najboljših domačih v minulem letu, bo predstavila zasedba, ki jo vodi saksofonist Lovro Ravbar, ob njem bodo zaigrali Tomaž Gajšt (trobenta), Jure Urek (basovska pozavna), Anže Vrabec (klavir, klaviature), Jernej Trobentar (kitara), Jani Hace (bas), David Morgan (bobni) in Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta (tolkala). Že dva večera prej pa bo v okviru cikla Jazz v ND na istem odru nastopil nemško-britanski kvintet The Killing Popes.
