Letošnjo podelitev oskarjev si bomo na dolgi rok zapomnili kot eno od boljših v tem mladem stoletju. V najpomembnejši kategoriji za najboljši film najdemo nekaj zelo močnih filmov z ikoničnimi igralskimi izvedbami, ob tem pa je zmagoslavje Parazita poskrbelo za presenečenje na podobnem nivoju, kot se je zgodilo z zmago filma Mesečina leta 2017. Parazit je seveda presenečenje predvsem zato, ker gre za neameriški film, s čimer je režiser Bong Joon-ho prelomil izredno močan značaj oskarjev kot izrazito hollywoodskih nagrad (nekaj, česar ni lani uspelo niti Romi Alfonsa Cuarona).
Pustimo tokrat ob strani debato o tem, da je Bong vplival na nezavedno plat glasovalcev s tem, ko je v svojem filmu kopiral značilen slog nekaterih ameriških režiserjev (predvsem Davida Fincherja). Dejstvo je, da si je južnokorejski film zaslužil zmagoslavje, saj gre že nekaj desetletij za eno najmočnejših in najbolj vznemirljivih nacionalnih kinematografij sveta. Južnokorejskega filma se je dolgo časa držal sloves velikega oskarjevskega osmoljenca, saj mojstrovine, kot so Stari (2003), Služkinja (2016), Doba senc (2016) in Požiganje (2018), iz takšnih ali drugačnih razlogov niso uspele priti do oskarjevske nominacije, kaj šele do kipca. Korejski film je bil na oskarjih vseskozi približno tak negativni fenomen kot slovenska košarkarska reprezentanca na velikih tekmovanjih – vedno kandidat za najvišje medalje, a večni osmoljenec največjih prireditev. Bong je zdaj za južnokorejski film naredil tisto, kar so Dragić, Prepelič, Dončić in drugi storili za slovensko košarko na evropskem prvenstvu leta 2017. Ko so se vsi koščki sestavljanke končno ujeli, ni pobral zgolj enega izmed kipcev, temveč je nekoliko presenetljivo vzel celo najžlahtnejšega.
Zmagoslavje Parazita je vsekakor prijetna osvežitev podelitve, ki pa vendarle zakriva dejstvo, da imajo glasovalci Ameriške filmske akademije kljub uvajanju rasne in spolne enakosti še vedno izrazito konservativen okus. Med nominiranci so bile še vedno preračunljive oskarjevske vabe (Izzivalca, 1917), častno klanjanje filmskim veteranom (Irec), kostumske drame (Čas deklištva) in seveda nepogrešljivo hollywoodsko poveličevanje samega sebe (Bilo je nekoč v Hollywoodu). Največje napake so tako bile storjene že v fazi nominacij predvsem s tem, da v končni izbor niso prišle nekatere mojstrovine, kot so Booksmart, Svetilnik (The Lighthouse) in Nebrušeni dragulji (Uncut Gems). Še posebej zadnja filma sta bila očitno preveč "groba" za glasovalce akademije, ki po svojem kolektivnem okusu bolj spominjajo na konservativni mainstream kot pa na filmsko stroko. So pa ti trije filmi zadoščenje prejeli na nagradah Independent Spirit, na kateri se je Adam Sandler po prejemu kipca za glavno vlogo v Nebrušenih draguljih slikovito obregnil ob oskarje in jih označil kot "podelitev za najlepše", ne pa za tiste z najboljšim karakterjem. Čeprav se je z njegovimi besedami nemalokrat mogoče strinjati, pa je akademija nagrade letos vsaj med tiste filme, ki so bili nominirani, vseeno razdelila povsem logično in pravično.
