V slovenskem filmu smo zaradi omejenih produkcijskih možnosti v filmografijah posameznih avtorjev pogosteje priča kakovostnim padcem kot vzponom. Režiserji pri nas so preveč materialno omejeni, da bi s svojim ustvarjanjem raziskovali nova področja ter s tem razvijali svoje slogovne in tehnične veščine. Prav zato je tisto, kar je uprizoril Martin Turk s svojim tretjim celovečercem Ne pozabi dihati, toliko bolj občudovanja vredno. V primerjavi s svojim prvencem Nahrani me z besedami (2012) je 41-letnik dobesedno prestavil v višjo prestavo in posnel enega najboljših slovenskih filmov v zadnjih letih.
Ne pozabi dihati pripoveduje zgodbo o dveh bratih, 15-letnem Klemnu in nekoliko starejšem Petru, ki poletje preživljata po običajnih tirnicah, vse dokler med njiju ne stopi lepa Sonja, zaradi katere se začne rušiti tesen odnos med njima. Turkov tretji celovečerec je klasična zgodba o odraščanju, umeščena v idilo poletnih počitnic, s čimer se uvršča v enega najbolj zastopanih podžanrov mladinskega filma nasploh. Ne pozabi dihati posega v isti žanrski teritorij, ki ga je pri nas nepozabno zaznamovalo Štigličevo Poletje v školjki (1985), v tujini pa denimo Diplomiranec (The Graduate, 1967), Ameriški grafiti (American Graffiti, 1973) ali Briljantina (Grease, 1978). To so filmi, ki v gledalcu poskušajo vzbuditi skomine na mladostniška poletja, ko so ljubezenske drame dokončno oznanile konec otroštva in so tkale pot vstopu v odraslo življenje.
Umeščenost v tako slovit podžanr s sabo prinaša tako izzive kot pasti. Turk bi lahko zlahka zapadel v preprosto posnemanje naštetih filmov, zato je nadvse pohvalno, da je obstoječe žanrske koordinate poskušal začiniti po svoje. V Ne pozabi dihati izstopa predvsem režija, ki se v vsakem prizoru poskuša izogniti učbeniškemu podajanju pripovedi in nas namesto tega s svojimi decentriranimi kadri sili, da poletno idilo pogledamo z nekoliko drugačnimi očmi. Brsteča narava tukaj ni samo običajna vizualna kulisa, temveč nič manj kot eden protagonistov filma, ki gledalcu pomaga začutiti, kako žgoče sonce in bujno rastje vplivata na razvoj protagonistov v pripovedi. Ta vtis nedvomno pomaga pričarati tudi mlada igralska zasedba, ki se zelo dobro vživi v svoje vloge.
Po drugi strani se Ne pozabi dihati le stežka izogne primerjavam z nedavnima "poletnima filmoma" italijanskega režiserja Luce Guadagnina, namreč z Nemirno obalo (A Bigger Splash, 2015) in še posebej s Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017). Turkov film namreč tudi zaradi časovne bližine spominja na Guadagninovo mladinsko uspešnico, ki na sila podoben način govori o odnosu med fantoma z izrednim poudarkom na taktilnosti poletnega vzdušja. Ne pozabi dihati ima zaradi tega vidne težave z identiteto, ki bodo filmu preprečile uspešno pot po mednarodnih vodah. Čeprav gre v globalnem smislu zgolj še za enega izmed mnogih dobrih mladinskih filmov – teh res ne manjka v evropskem in ameriškem filmu –, Ne pozabi dihati v kontekstu slovenskega filma vsekakor prinaša pridih svežine, obenem pa tudi dokaz, da nekateri režiserji dozorijo počasneje kot drugi.
