Melita Forstnerič Hajnšek
Redko igralski tandem v predstavi dobi vrhunsko nagrado. Mariborčana Uroš Kaurin in Vito Weis sta letošnjo Borštnikovo nagrado za igro dobila kot presežni dvojec za sijajno soigro v osebni zgodbi, znotraj katere zaživijo solistične igralske bravure, pa tudi natančna partnerska igra in improvizirani segmenti. Vse to v lastni avtorski predstavi - performansu Heroj 2.0 v koprodukciji KUD Moment in Zavoda En-knap. Osupljiv prvinski teater je to, do bolečine kopajoč po sebi, duhovit in poln skoraj deške miline. Najboljši portret sta si tako izrisala že sama v tej "predstavi vseh predstav". Priženeta se do vseh robov, herojsko, s strastnim (v)pogledom v bistvo teatra in igralstva.
Začneta s svojima diplomskima nalogama na AGRFT, publika izbira pasuse iz njih, seveda si ju zamenjata. Neverjetno zabavno branje, ki vpelje tudi avtobiografije obeh, začenši s prvimi spomini na nastope, prve mentorice, mame - šivilje kostumov in tekstov, neuspešno igranje glavne vloge. Vito je začel kot čriček, nadaljeval kot zebra in vse druge živali, Uroš ni dobil glavne vloge niti v maminem tekstu. Z Vitom ne more nihče delati ali on ne z drugimi, Uroš si išče eksistencialne bližnjice v institucijah, pa se ima za totalnega alternativca, neinstitucionalca.
Raziskava, preizkušanje, izpraševanje
Oba sta hodila na mariborsko Drugo, bila v grupi Gnosis in oba sta bila tudi povezana s Prvim odrom, Vito malo bolj. "K teatru me je pritegnilo, kar so delali Mladinsko, Matjaž Pograjc, Betontanc, Via negativa, Wim Vandekeybus," pravi Uroš. Vito pa: "V teater me je potegnila svoboda in neomejenost, ki sem jo začutil ob gledanju ali delanju predstav od 'črička' naprej. Vedno se mi je zdelo, da je lahko teater bolj resničen od življenja samega. Ne bi rekel, da sem pred akademijo imel kakšne posebne preference do kakšnega ustvarjalca in predstave ali teatra, še najbolj SNG Maribor, s katerim sem imel v srednji šoli največ stika."
To je nagrada za teater, ki se ga lahko greva. Brez pogojev, omejitev, cenzure ali zahtev. Najina igra, po najinih pravilih
Brez cenzure
Sodelovala sta že v skoraj vseh glavnih institucionalnih in neinstitucionalnih hišah, zavodih in projektih. S svojimi predstavami - kot avtorja ali izvajalca - sta obredla Slovenijo in svet. Z mnogimi etabliranimi sodelavci sta uspešno sodelovala, zlasti Via negativa z režiserjem Bojanom Jablanovcem na čelu je ključna zanju. Tudi pri Gibanici in Plesni nacionali sta bila zraven in pri mariborskem mednarodnem festivalu Prestopi - Crossings.
Pogum za življenje v Mariboru
Ko sva si leta 2010 z Urošem pisala za našo sobotno prilogo, je zapisal: "Na žalost v meni ne rastejo globoke metafizične misli o svetu, umetnosti in gledališču, ki jih tako radi in tako pogosto beremo v intervjujih z igralci. Ne me narobe razumeti, ti, ki to pišejo in odgovarjajo, so moji prijatelji in kolegi. Pač ne vidim razloga za to debilno mistifikacijo igralcev." In še: "Res bi rad imel toliko poguma, da bi šel živet v Maribor." Končno je našel pogum.
Upata si iti do konca
Zoran Petrovič, prijatelj, gledališki soustvarjalec: "Vito in Uroš sta prijatelja. Zelo dobro prijatelja. Različna sta si tako po naravi kot na prvi pogled, a imata mnogo skupnega. Oba sta ljubeča starša in imata kar štiri otroke. Vsak dva. Tri punčke in enega fantka. Oba imata rada gledališče, čeprav je vsaj eden od njiju v nekem obdobju svojega življenja to na glas zanikal. In čeprav je bilo izrečeno iskreno, temu že takrat ni bilo pretirano verjeti. Rada ustvarjata iskreno gledališče in najraje skupaj. Tako rada ga ustvarjata, da sta, ko je to potrebno, v njegovo nastajanje pripravljena vlagati lastna sredstva. In prav to je med drugim omogočilo predstavo, ki je že v samem izhodišču želela biti jagodni izbor jagodnih izborov. Poimenovala sta jo Heroj 2.0 in ji nadela oznako predstava vseh predstav. Uroš in Vito znata uživati v tem, kar počneta, znata se pohvaliti, znata se zabavati, iti drug drugemu in drugim na živce, znata se skregati. Uroš in Vito si upata iti v tem, kar počneta, do konca. In takrat ko se gre do konca, to za sabo pušča sled. Ljudje te imajo radi ali pa te ne marajo. A na odru, v dvorani, ko se trudita nagovarjati slehernega izmed nas, smo večinoma pripravljeni iti do konca z njima tudi mi."
