V Umetnostni galeriji Maribor (UGM) bodo jutri odprli razstavo z naslovom Jokati je okej, ki so jo pripravili v sodelovanju z zagrebškim mednarodnim fotografskim festivalom Organ Vida. Predstavlja umetniška dela enajstih sodobnih mlajših umetnikov in umetnic iz različnih okolij, ki se spoprijemajo z različnimi manifestacijami čutenja v sodobni družbi.
"Kot nakazuje naslov, želijo kustosinji in kustos z razstavo Jokati je okej prepoznati, nasloviti in se soočiti z občutljivimi ali celo bolečimi občutji, ki jih doživljamo vsi, z umetniškimi pristopi pa raziskati njihov subverzivni potencial. Hkrati želijo ustvariti prostor, ki ne bi le kritično naslavljal vse bolj prisotnega občutka brezupa, ampak bi postal prostor zamišljanja in ustvarjanja upanja polnih afektivnih alternativ," so sporočili iz UGM, za katero je to že drugo sodelovanje s tem festivalom.
Razstava je nadaljevanje in zaključek obravnave tematike, ki so jo odprli na 12. festivalu Organ Vida z naslovom No Tears Left to Cry lani v Zagrebu. Vendar je postavitev v UGM eksplicitno site specific, je povedal eden od treh kustosov Lovro Japundžić, skoraj vse artefakte so prilagodili oziroma spremenili, dodali pa so dve slovenski avtorici, Lucijo Rosc in Sonjo Vulpes. "Ukvarjali smo se z občutki, ki prežemajo našo sodobnost. Posebej nas je zanimala družbena dimenzija teh občutkov," je povedal na danšnji tiskovni konferenci.
"Vse bolj prisotni občutki frustracije, tesnobe in nezadovoljstva so posledica družbene in politične negotovosti in nestabilnosti, ki zaznamujeta čas, v katerem živimo," je dodal. S kustosinjama Barbaro Gregov in Leo Vene, ki je bila na konferenci prav tako prisotna, niso sledili samo vznemirljivim pristopom k izbrani tematiki, temveč tudi izvirnim načinom uporabe fotografskega medija.
Nicole Maria Winkler iz Nemčije se na primer v svojem delu Fuge ukvarja z nadzorovanjem kaosa in poskusom vzpostavitve stabilnosti v vsakdanjem življenju. Slovenska umetnica Sonja Vulpes v seriji grafik Limbo naslavlja psihofizično izkušnjo ujetosti v stanju popolne nemoči. Jelisaveta Rapaić, rojena v ZDA staršem iz Srbije, pa ustvarja prostorsko specifične instalacije in objekte, ki ironično reflektirajo kulturo sodobnih mehanizmov spoprijemanja z duševnimi obremenitvami.
Nekatere umetnice občutke razočaranja raziskujejo predvsem v kontekstu intimnih razmerij. Sara Pukanić s Hrvaške si zastavlja vprašanje, kako virtualni vzorci vedenja oblikujejo sodobna romantična partnerstva. Belgijka Aurelie Bayad v Angelu kaosa predstavi digitalno in materialno sled, ki ostane po propadlem razmerju, medtem ko poljska umetnica Karoline Wojtas v galerijskem prostoru uprizori svoj pogreb.
Lucija Rosc iz Slovenije in Matej Jurčević s Hrvaške izhajata iz nezanesljivosti spomina, izkušnje iz otroštva pa spreminjata v fiktivne zgodbe. Nemka Mara Jenny ter Norvežanki Marin Haskjold in Christa Barlinn Korvald raziskujejo vprašanje (nez)možnosti artikulacije in reprezentacije kvirovske subjektivitete in korporealnosti.
Razstava, ki bo v UGM na ogled do 3. januarja, je po besedah Japundžića neke vrste "poskus, da se ne prepustimo brezupu, ki zaznamuje naš vsakdan, ampak da negativnost preusmerimo v nekaj ustvarjalnega, nekaj, kar lahko ima transformativni potencial. Že naslov nakazuje na moment pomiritve, sprejemanja, ne pa bega od realnosti," je povedal.
