Letošnje leto je zaradi koronavirusa skrajno nenavadno z vseh vidikov delovanja družbe in filmska industrija pri tem ni nikakršna izjema. Če bi vse teklo po običajnih tirnicah, bi v tem trenutku ves filmski svet že zrl proti filmskemu festivalu v Cannesu, ki bi se moral odviti v maju, a so ga (za zdaj) prestavili na konec junija. Kritiki in preostala stroka bi že pričakovali nove filme Wesa Andersona, Paula Verhoevena, Leosa Caraxa, Apichatponga Weerasethakula in mnogih drugih velikih avtorjev, tako pa namesto tega še vedno pobiramo drobtinice iz festivalske in televizijske ponudbe minulih treh mesecev.
Po drugi strani pa so ravno zaradi te izredne situacije na površje priplavali nekateri filmi, ki ob obilici pomladnih premier sicer ne bi. Takšne sreče v nesreči je bil letos deležen ameriški nizkoproračunski film Nikoli redko včasih vedno (Never Rarely Sometimes Always), ki so ga premierno predvajali na festivalih v Sundanceu in Berlinu (na obeh je osvojil nagrado), potem pa zaradi pandemije ni dočakal kino distribucije, temveč so ga ta teden poslali neposredno na spletne ponudnike videa na zahtevo (Amazon, iTunes). In tako Nikoli redko včasih vedno zdaj uživa v statusu kandidata za najboljši film v dosedanjem poteku tega okrnjenega leta.
Film režiserke Elize Hittman obdela zelo znano temo v polju najstniškega filma - nezaželeno nosečnost. A če bi na tem mestu pričakovali sproščen, komičen pristop k tej temi, kakršnega smo denimo videli v filmu Juno (2007), bi se že vnaprej zmotili. Hittmanova je namreč ubrala izrazito realističen pristop, podprt z estetiko ročne kamere brez večjih osvetlitvenih posegov, zaradi česar bi lahko Nikoli redko včasih vedno mirne volje umestili med filme gibanja Dogme 95, če bi to seveda še obstajalo v prvotni obliki.
Režiserka je v svojem naturalističnem pristopu izredno spretna v orisovanju okolice, skozi katero se giblje protagonistka Autumn (Sidney Flanigan), ki se s svojo prijateljico Skylar (Talia Ryder) iz podeželskega okolja v Pennsylvaniji odpravi v New York, ker lahko samo tam legalno opravi splav. Gledalec je namreč pri tem na vsakem koraku deležen enakih opolzkih opazk, poželjivih pogledov in ogrožajoče veličine velemesta, ki jih mladoletni dekleti občutita na svoji poti.
Film ima marsikaj skupnega s še enim filmom o splavu, namreč z prelomnim delom romunskega novega vala 4 mesece, 3 tedni, 2 dneva (2007). Ne samo zaradi "betonskega realizma" obeh filmov, temveč ker sta vsak po svoje filma o različnih vrstah represije. A če je Cristian Mungiu v svojem filmu vendarle posegel po elementih trilerja, je Hittmanova izredno spretna v tem, da fizičnega nasilja takšne ali drugačne vrste nikoli ne pokaže. V Nikoli redko včasih vedno nikoli ne vidimo, kako in zakaj je Autumn zanosila, ne izkusimo mačističnega odnosa njenih partnerjev do spolnosti, niti sam akt splava ni orodje vzbujanja gravža. Film namesto tega doseže vrhunec v devetminutnem pogovornem prizoru, v katerem bolnišnična psihologinja izpraša protagonistko o njenih izkušnjah s spolnostjo, pri čemer se običajno formulaično odgovarjanje sprevrže v srce parajočo izpoved žrtve spolnega nasilja. Takšno doseganje čustvenega učinka zgolj preko besed, popolnoma brez uporabe vizualne eksplicitnosti, je bila venomer domena največjih mojstrov filma. Nikoli redko včasih vedno kot majhen, neodvisen ameriški film v običajnem poteku dogodkov sicer ne bi kandidiral za uvrstitev med najboljše celovečerce leta, a v teh okoliščinah je ta njegov trenutni status povsem upravičen.
