Vodnik po mariborskem Liffu

Ljubljanski filmski festival vsako leto kakovosten program prinaša tudi po več krajih po Sloveniji, za letošnjo edicijo pa se vendarle zdi, da ponuja najboljši izbor filmov v zadnjih nekaj letih. Mariborsko gostovanje Liffa, ki se bo z dvema projekcijama na dan odvilo med 7. in 18. novembrom v Mariboxu, bo namreč gledalcem enega za drugim predstavljalo najboljše avtorske filme minulega leta.

Hiša, ki jo je zgradil Jack

Med filmskimi velikani letos vsekakor izstopa novi film Larsa Von Trierja Hiša, ki jo je zgradil Jack, v katerem danski filmar na svoj značilni kontroverzni način razmišlja o terapevtski vlogi umetnosti. V zgodbi spremljamo serijskega morilca Jacka (Matt Dillon), ki z rimskim poetom Vergilijem (Bruno Ganz) razglablja o petih najpomembnejših umorih iz svoje preteklosti. Podobno kot prejšnji filmi danskega režiserja je tudi ta zaznamovan z eksplicitnimi prizori nasilja, zato ogled priporočamo zgolj tistim z dobrim želodcem.

Suspiria

Težko pričakovan je bil tudi novi film italijanskega režiserja Luce Guadagnina, ki je mladinsko uspešnico Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name) nasledil s priredbo kultne grozljivke Suspiria iz leta 1977. Tokratna različica z Dakoto Johnson in Tildo Swinton v glavni vlogi ponudi nekoliko drugačno izpeljavo izvirnega filma, ki blesti predvsem v svojih režijskih prijemih ter v retro vizualni kulisi. Film zaznamuje izjemna glasba Thoma Yorka (Radiohead), ki je ravno v teh dneh izšla na nosilcih zvoka.

Tatiči

Med odmevnimi festivalskimi nagrajenci izstopa film Tatiči režiserja Hirokazuja Koreede. Japonski avtor, znan po svojih portretih družinskega življenja, se tokrat loti vprašanja revščine v sodobni družbi. S tem pristopom je prepričal žirijo filmskega festivala v Cannesu, ki je filmu spomladi podelila prestižno zlato palmo, kar je največji uspeh v 27 let dolgi filmski karieri 56-letnega Koreede.

Dogman

Velik preboj je letos naredil tudi italijanski film Dogman. Gre za delo režiserja Mattea Garroneja, ki se ga spominjamo predvsem po odmevnem portretu mafijskega podzemlja v filmu Gomora (2008). Z Dogmanom je Italijan posnel nekoliko drugačen, bolj nežen film o mafiji, in sicer s pomočjo zgodbe o lastniku negovalnega salona za pse, ki mora prenašati izsiljevanje lokalnih grobijanov. Film je med zvezde izstrelil glavnega igralca Marcella Fonteja, ki je čez noč postal eden najbolj prepoznavnih italijanskih igralcev in je za svojo vlogo prejel tudi nagrado za najboljšo moško vlogo v Cannesu.

Vrhunec

Evropskega filma si ni mogoče predstavljati brez francoskega režiserja Gasparja Noéja, ki se po drznih filmih V praznino (2009) in Ljubezen 3D (2015) vrača v nekoliko bolj sproščeni izvedbi. Njegov film Vrhunec je posnet po resničnih dogodkih iz 90-ih let, ko je skupina urbanih plesalcev priredila zaključno zabavo pred odhodom na ameriško turnejo, večer pa se je končal z masakrom. Bolj kot da bi šlo za realističen prikaz dogodkov, se Noé na podlagi elektronske glasbe 90-ih norčuje iz svojih likov, ob tem pa izvede kopico vizualnih vragolij. Zagotovo najbolj komičen film Noéjeve kariere.

Utoya, 22. julija

Letošnje filmsko leto sta zaznamovala dva filma o množičnem poboju na norveškem otoku Utoya leta 2011. Na Liffu bomo videli boljšega izmed obeh filmov, Utoya, 22. julija režiserja Erika Poppeja. Če bi rekli, da gre za filmsko rekonstrukcijo dogodkov, pri katerih je umrlo 77 ljudi, bi že skorajda podcenjevali ta film, saj nam ponudi tako rekoč prvoosebno simulacijo, v kateri je gledalec postavljen v srce dogajanja na Utoyi v času pobojev. Film pretrese, šokira, a ga je obenem možno gledati kot učno gradivo za pravilno ravnanje ob terorističnih napadih.

Stiks

Še eno presenečenje je ponudil avstrijski režiser Wolfgang Fischer, ki se je s filmom Stiks lotil zelo znanega podžanra: filma katastrofe o plovbi po odprtem morju. Prav zato, ker so na to temo nastali mnogi odmevni filmi, kot sta denimo Vse je izgubljeno (2013) in Izgubljena med valovi (2018), je toliko bolj neverjetno, da je Fischer iz svojega filma izpeljal nekaj tako svežega in predvsem aktualnega. Film se namreč bolj kot na žanr naveže na nekatere pereče dogodke našega časa in gledalca postavi pred težko etično dilemo. Eden najboljših filmov o krivdi belega človeka, kar smo jih videli v tem stoletju.

Dekle

Za konec omenimo še film Dekle, prvenec belgijskega režiserja Lukasa Dhonta. Gre za zgodbo o transspolni najstnici Lari, ki se v najbolj občutljivih letih svojega mladega življenja pripravlja na operacijo spolnih organov, ob tem pa se poskuša prebiti v zasedbo baletnih plesalk na prestižni plesni šoli v Bruslju. Film ne bi bil nič posebnega, če ne bi v njem igral debitant Victor Polster, ki genialno upodobi glavno protagonistko. Njegovo ime si vsekakor velja zapomniti, saj ga bo ta vloga zagotovo popeljala v mnogo odmevnejše projekte. Njegova vloga v Dekletu je nič manj kot ena najbolj prepričljivih upodobitev transspolnih posameznikov v zgodovini evropskega filma.