Čarobnost

Dedek Mraz, snežinke, zajčki, medvedi, snežna kraljica, vilinci in vilinke so glavne osebe pravljične igre, ki se igra decembra v Mariboru in v mesto prinese čarobnost. Zdi se, da je decembra vse mogoče - ljudje so prijaznejši, sočutnejši in senzibilnejši, zdi se, da imajo več časa in je kljub tempu vse bolj sproščeno. Otroci iskreno, srčno verjamejo v dedka Mraza ali Božička - saj je vseeno, v katerega dobrega moža, ta dva ne delata nikakršnih razlik med njimi. Tudi že ko vedo, kdo so dobri možje v resnici, se velikokrat odločijo, da bodo še naprej verjeli, ker je takrat realno življenje malo bolj podobno naši domišljiji, ker se jim takrat zasvetijo oči, kot so se jim lesketale na mariborskem Trgu Leona Štuklja, ko se je pred dvema dnevoma s kočijo, ki so jo odvlekli konji, poslovil dedek Mraz. Ta mariborska decembrska zgodba je v Sloveniji edinstvena in že 71 let razveseljuje otroke, že 66 let v organizaciji Zveze prijateljev mladine Maribor.
Organizatorjem res ne moremo očitati pomanjkanja vztrajnosti, tudi v letih po osamosvojitvi, ko je bil nanje z različnih strani pritisk, da naj dedka Mraza vendarle zamenja Božiček, so vztrajali in tako dedek Mraz še danes obiskuje otroke po mariborskih vrtcih in osnovnih šolah in širi predvsem vrednote prijateljstva. Poudarja tudi, da je med prazniki pomembno, da čas preživimo skupaj. In čeprav smo se večinoma vsi nasmehnili besedam mariborskega župana, naj v tem času doma z otroki pečemo kekse, se v keksih vseeno skriva več kot moka, maslo, sladkor in jajca. V njih je čas, ki ga namenimo otrokom. Dedek Mraz še kako dobro vidi, kljub starosti, da drvimo skozi življenje, hitimo s tablicami in telefoni v roki, ker je tako lažje, kot se ukvarjati z ljudmi, negovati odnose, se pogovarjati, si pogledati v oči.
Čisto vsemogočen pa tudi ni, nima čarobne paličice poslednji dobri mož, tudi snega nam to zimo še ni natrosil. Decembra vsaj v povprečju ni težko ohranjati čarobnega vzdušja. Ne nazadnje nam vse to ves mesec kričijo vsemogoče reklame, božične pesmi odzvanjajo, toplo nam je. In če se nas prvega januarja še drži ta magičnost, drugega že pojenja, 15. januarja pa je že skoraj več ni - znova smo utrujeni do amena. Narava se pozimi umiri. Pa mi? Skačemo po opravkih, obiščemo milijon in eno trgovino, očistimo hišo od strehe do kleti ... December je po svoje podoben poletnim počitnicam, veselimo se jih, polni pričakovanj, ko pa napočijo, se od napetosti pogosto skregamo, še preden odrinemo na pot. Ko minejo, si kdaj priznamo, da se sploh ni izteklo po načrtih, in smo razočarani - v tem pogledu so lahko pričakovanja tudi prevelika. Morda je čas za kakšno spremembo v življenju, četudi so spremembe težke. Uresničljive so le z vztrajnostjo.
Poslovil se je dedek Mraz, poslovilo se je Vilinsko mesto, Vilinski dvor je zaprl vrata, poslavlja se december, ugasnile bodo novoletne lučke. Ne dovolimo, da ugasnejo tudi čarobnost, kanček pravljičnosti, predvsem pa veliko sočutnosti v nas.