Da njegova zgodba ne gre v pozabo, pričajo zapisi tedanjih časopisov, ki so poročali o njegovi nesreči. 14. april 1935 se je za mladega studenčnega pomočnika Avgusta Kelnariča pričel povsem običajno. Čeprav je bila nedelja, se je ta 27-letni mladenič še v jutranjem mraku odpravil na delo. Z mojstrom Kovačičem iz okolice Gornje Radgone sta na Pobrežju kopala vodnjak in z delom je bilo treba pohiteti, saj so bili pred vrati velikonočni prazniki in nekaj prostih dni si je želel preživeti s krušno materjo v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, ki je skrbela zanj. Staršev, bratov in sester namreč Avgust ni imel.
Kopanje vodnjakov je bilo nevaren posel, nevarnost zasutja je prežala neprestano, tega se je mladenič zagotovo zavedal, a okoli šeste ure zjutraj ga je na globini dobrih osem metrov zasulo. Iz globine je bilo slišati kričanje, iz zemlje je gledala samo njegova glava in šlo je za minute. Ljudje so prihiteli, da bi mu pomagali, a se zaradi nevarnosti, da se zemlja še dodatno ne odkruši in ga prekrije za vedno, nihče ni mogel spustiti do njega. Vse, kar so lahko storili, je bilo, da so mu čez glavo poveznili lesen zaboj, ki ga je varoval, da ga ne zasuje do konca. Na pomoč so poklicali reševalce. Ti so v jamo napeljali cev, po kateri so mu dovajali zrak, kmalu so prišli tudi tezenski in pobreški gasilci, iz bližnje kaznilnice so pripeljali celo dvajset kaznjencev. Z zahodne strani, približno deset metrov od vodnjaka, so pričeli kopati meter širok in osem metrov globok jarek, po katerem so hoteli priti do nesrečnika in ga od spodaj rešiti iz objema zemlje. Okoli sedme ure zvečer, ko so bili že blizu ponesrečenca, pa se je v jarku vdrla zemlja in ga delno zasula. A reševalci se niso predajali in so še naprej kopali vse do tretje ure zjutraj. Mladenič je medtem trpel neznosne bolečine, težka zemlja je nanj pritiskala z vseh strani, njegovo kričanje so prekinjala le obdobja tišine, ko je nesrečnik izgubljal zavest.
Naslednja dva dneva so reševalci poskušali spraviti mladeniča iz vodnjaka, a vsakič, ko je že kazalo, da jim bo uspelo, se je odkrušil nov kos sipke prodnate zemlje in Kelnariča ponovno zasul. Kako je trpel, si ne moremo niti predstavljati, nekajkrat je celo prosil, da ga kar na kraju ubijejo in mu tako skrajšajo muke.
V sredo okoli 9.45 se je nehal odzivati in ob 10. uri je zdravnik dr. Turin lahko le potrdil, da je Avgust Kelnarič zaradi izčrpanosti umrl. Naslednje dneve so se izčrpani delavci trudili odkopati njegovo truplo, pri čemer ga je še večkrat popolnoma zasulo, njihovo delo je prekinjal dež, a kopači so kljub nevarnosti vztrajali, saj so hoteli pokojnika dostojno pokopati. Iz vodnjaka jim ga je uspelo spraviti šele v petek, 19. aprila, tik pred polnočjo.
Nesrečnega studenčnega pomočnika Avgusta Kelnariča so pokopali na velikonočno soboto, 20. aprila 1935, na magdalenskem delu pobreškega pokopališča. Stroške pogreba sta prevzeli pobreška občina in mestni pogrebni zavod, na pogrebu je igrala Hutterjeva delavska godba, pokojnika v krsti, okrašeni s cvetjem, pa je na zadnjo pot spremila nepregledna množica.
Kamnita skulptura na Kelnaričevem grobu simbolizira mladega moškega, ujetega v smrtni bolečini, lopata v njegovi desni roki in obod vodnjaka pa simbolizirata njegov poklic. Napis na nagrobni plošči nam razkriva vse ogorčenje meščanov, ki so ga občutili ob smrti mladega delavca: Obtožujem Avgust Kelnarič (1908–1935), studenčni pomočnik. Potomcem v spomin, sodobnikom v opomin.
