Fotografski diptih za sprejemanje smrti. Kako so fotografirali umirajočega Emila in kaj mu je to pomenilo?

Ideja, da bi umirajočo osebo umetniško fotografirali najprej v času umiranja, nato pa v isti pozi še po njegovi smrti, obe fotografiji pa nato objavili kot fotografski diptih (ko podobi zreta druga v drugo po vzoru renesančnega slikarja Piera della Francesce, kjer je upodobil Battisto Sforza in Federica da Montefeltra v profilni pozi), je izhodišče projekta Facing death - Soočanja s smrtjo. Ideja se zdi na prvi pogled bizarna, za koga celo morbidna, a za njo se skriva premišljeno zasnovan umetniški koncept, katerega bistvo je nasloviti odnos do umiranja in smrti v naši družbi in vrsto tabujev, ki so s tem povezani, posledično pa prispevati k detabuizaciji smrti.

Na rojstvo se pripravljamo, na smrt ne

"Vidimo, da je okoli umiranja in smrti v naši družbi velika stiska, smrt je izrinjena na rob. Medtem ko je glede rojstva vse urejeno: imamo porodnišnice, babiško nego, tečaje za bodoče mamice in očete, knjige in priročnike, pa je glede umiranja in smrti povsem drugače. Ko nekdo umira in ko umre, ne vemo prav, kako bi ravnali, otrpnemo in se prepustimo sistemu," pravi Matija Tomc, vodja projekta Facing death - Soočanja s smrtjo in fotograf, ki si je skupaj s Špelo Klaro Jambrek projekt zamislil in ga razvil v sodelovanju s Slovenskim društvom Hospic in umetniško ekipo.

"Čeprav je smrt naravna, tako kot je naravno rojstvo, je smrt v naši družbi postala tabu. Včasih so ljudje, ko so umrli, ležali doma na parah in so se prišli svojci, sosedje, prijatelji od pokojnika poslovit. Nato pa se je, kot pravi filozofski antropolog dr. Rajko Muršič, v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz higienskih razlogov začelo zahtevati, da se uredi klimatizacija ali pa se pokojnika odpelje v ustanovo, kjer bo truplo ležalo v primernih pogojih. Tako se je smrt vzelo skupnosti in se je začela tabuizacija smrti," razlaga Tomc.

Ne želijo šokirati, ampak skupnost integrirati

Namen umetniškega projekta je prispevati k detabuizaciji smrti. Kako? "Umetniški projekt ima moč, da vzpostavi dialog, da odpre določena vprašanja in hkrati odpira prostor, da se lahko ljudje o njih pogovarjamo. Ker če se ne pogovarjamo, je tabu. Umetnost je torej orodje v funkciji detabuizacije smrti. Umetnost je 'vstopna točka'. Ko pridemo v družino, potem ko umirajoči izrazi, da bi sodeloval v projektu, bodo mogoče v družini odpori, pomisleki. Ali pa - saj mogoče ne bo umrl doma - bodo odpori pri zdravstvenem osebju, pri pogrebnem podjetju, kjerkoli. Umetniški projekt odpre možnost, da se o teh dilemah, pomislekih pogovorimo in projekt izpeljemo na način, da bomo vsi zadovoljni. Nikogar ne želimo šokirati, ampak želimo skozi izpeljavo umetniškega projekta skupnost integrirati," pravi Tomc.

To se je pokazalo že v prvem primeru, "pilotnem projektu", ko so fotografirali umirajočega, zdaj že pokojnega Emila Bolho iz Maribora. O tem, kako projekt izvesti - s tem pa o smrti in etičnih dilemah -, so se odprto pogovarjali ekipa projekta in osebje UKC, izvajalci osebne asistence, Pogrebno podjetje Maribor, društvo Kralji ulice ... "Ko smo jim predstavili, kaj sploh počnemo, kaj je namen projekta, so bili vsi zelo pripravljeni pomagati in vsem se lahko samo iskreno zahvalim."

Kremiran je želel biti v plašču s snemanja

Ves čas so se za vsak korak, ki so ga nameravali narediti, predhodno preizpraševali, ali je to etično, moralno, prav storiti. "Na primer: ali je sploh etično nekoga, ki umira, vprašati, ali se dovoli fotografirati pred smrtjo in po njej, in smo prišli do odgovora, da to ne bi smelo biti tabu in da njemu prepustimo, da se odloči. Ker je bil v Hospicu pomislek, da bi prostovoljec osebo o tem neposredno spraševal, smo naredili brošuro. V pogodbo o sodelovanju smo dali klavzulo, da lahko v kateremkoli trenutku odstopi od projekta. Bili so tudi pomisleki, ali je etično umirajočega izpostavljati dodatnim naporom. In še mnogi drugi."

Prvi diptih je marsikateri tabu razblinil in marsikateri pomislek odpihnil. "Na primer Emil se je zelo rad fotografiral, zanimalo ga je, kaj počnemo, in ko smo odhajali, je imel manj bolečin. Vedno se je zahvalil: 'Hvala, da ste prišli, danes sem se imel 'fajn'. Ravno nasprotno od tega, kar so se nekateri bali. Saj je bil utrujen na koncu dneva, a tudi mi smo bili utrujeni, saj je umetniško snemanje naporno. In to je bilo važno: da smo ga obravnavali kot živega, ne kot nekoga, ki ga kmalu ne bo več. To je ta preskok, ki ga naredi umetniško fotografiranje," pravi Tomc. Veliko pove to, da si je Emil Bolha želel biti kremiran v plašču, ki ga je nosil na snemanju. In je tudi bil.

Veliko bo še treba postoriti

Pokazalo se je še marsikaj drugega. "Vse te pasti, ki se dogajajo paliativnemu osebju, osebnim asistentom, prostovoljcem Hospica, smo skozi ta pilotni projekt spoznali na lastni koži. V času spremljanja se velikokrat vzpostavi tesen odnos z umirajočim, postaneš mu kot svojec. Ko umre, pa tisti, ki so ga spremljali, niti nimajo časa odžalovati za njim - že naslednji dan začnejo spremljati drugega umirajočega ... Med paliativnimi delavci, osebnimi asistenti in prostovoljci je veliko izgorevanja, ker ni vzpostavljenega sistema, ki bi jih 'ščitil'," pravi Tomc, ki si želi, da bi v družbi čim prej naslovili tudi ta vprašanja. In še številna druga, ki so se odprla. Denimo, da je pomembno posloviti se od umirajočega in od trupla, saj to olajša proces žalovanja. Zdaj to ni samoumevno, ampak je možnost slovesa pogosto odvisna od posluha osebja v institucijah, kar se je v času epidemije koronavirusa jasno pokazalo.

Fotografirati nameravajo deset do dvajset ljudi. "Zdaj 'mapiramo' vse, kar se je dogajalo v času fotografiranja Emila Bolhe, predvidoma jeseni pa bomo nadaljevali fotografiranje. Projekt je dolgoročen. Poleg razstave, knjige - fotoeseja z zgodbami umirajočih in udeležencev projekta in okrogle mize je cilj tudi raziskovanje. Radi bi tudi dosegli takšno zavedanje glede detabuizacije smrti v splošni in strokovni javnosti, da bi lahko odločevalcem predlagali spremembe - na primer, da bi bilo smiselno za spremljevalce umirajočih vzpostaviti redne supervizije."