Po dolgem in napornem delovnem tednu smo se z Mišelom Ristovom, v glasbenem svetu in med prijatelji znanem kot Amo ali Amo Socialec, srečali v Magdalenskem parku. Med našim pogovorom je pogled vsake toliko usmeril proti stolpnici UKC-ja, kjer dela. Pisarno ima na ginekološkem oddelku, ki je zdaj postal covid oddelek. Epidemija je spremenila in otežila tudi njegovo delo, a o svojih težavah ne govori veliko, energijo namenja reševanju težav drugih. "Trije zaposleni socialni delavci imamo razdeljene oddelke, na katerih delamo, vsak jih ima deset. Zaradi covida smo manj na oddelkih, a količina dela se ni spremenila. Pacienti so razdrobljeni po UKC-ju, nekateri oddelki so v petih različnih nadstropjih. Sobe pa pacientom vseskozi menjujejo, zato moram na računalniku redno spremljati, kje je kateri pacient. Celi kaos," najprej nekaj besed nameni delu. Govorili smo o filmu Maribor vijol'čni, rapu, covid časih v bolnišnici, družbenih omrežjih in humanitarnosti.
Kakšni so bili odzivi po predvajanju filma Maribor vijol'čni?
"Odlični. Pisali so mi iz vse Slovenije, od Prekmurja do Obale. Tudi takšni, ki navijajo za druge nogometne klube, celo iz Ljubljane (smeh). Rekli so, da smo odlično pripravili zadevo, da jim je bilo kul gledati. Negativnih kritik je bilo malo, spotikali so se le ob dolžino filma, predlagali so, da bi bilo bolj smiselno izdelati serijo o Mariboru, ker je zgodb o mestu in o klubu toliko."
Kakšna je bila vaša vloga v filmu? Videli smo vas rapati, zapisani ste bili kot eden avtorjev zgodbe ...
"Moja vloga ni bila tako velika. Smo pa z ekipo sestavljali zgodbo. Bili smo štirje, ki smo razvijali idejo. Nismo želeli narediti klasičnega dokumentarca, bolj poligrano različico. V osnovi smo delali drug projekt, vmes je prišlo do tega, veliko smo se pogovarjali o 60-letnici in klub je podprl zadevo. Nato je vse steklo zelo hitro. Mene veliko ni bilo zraven, bil sem na začetku in v mojih delih."
Film se konča s prizorom vašega rapanja na Dravski ulici, ob tem se scena premakne v Vinagovo klet, kjer so fotografije nogometašev z največ nastopi v vijoličastem. Komad Dobrodošli 2020 smo v dneh po premieri filma pogosto zasledili na družbenih omrežjih, ljudje so se z njim poistovetili. Ne govori le o nogometu, ampak o Mariboru.
"Najprej sem napisal dve kitici, vsebino delil z ekipo in predlagali so, da naredim še kakšno kitico, in hitro je nastal komad. Razmišljal sem o mestu, želel sem povedati, kaj je Maribor. Zakaj Dobrodošli 2020? Ker nisem najboljši v izbiranju naslovov (smeh). Ker se tako začne komad."
"Težava je tudi v tem, da je koronavirus vedno glavna tema pogovorov, o tem se pogovarjajo vsi, vsak z vsakim"
Vam pri razmišljanju o Mariboru pride prav to, da ste živeli tudi na Ptuju, se šolali v Murski Soboti in študirali v Ljubljani? Kako pomemben je Maribor za vaše ustvarjanje?
"Maribor je seveda večji kot mesta, v katerih sem prav tako živel. Tu je kar nekaj kulturno-umetniške scene, drug drugega spodbujamo, sodelujemo in skušamo nekaj narediti, ženemo se naprej. V drugih mestih je bilo tega veliko manj. Maribor ima pomembno vlogo, ker tukaj delam in ker sem v fazi selitev po Sloveniji prav z Mariborom stkal najbolj trdne vezi, se z njim najbolj poistovetil. Tu se počutim doma, tu imam prijatelje, ki jih poznam najdlje, in tiste, ki jih najpogosteje srečujem. To pa se mi zdi zelo pomembno v socialnem življenju."
Pred meseci sem vas s soustvarjalci srečal pred GT22.
"GT22 je prostor, kjer sem pogosto, tudi veliko drugih ljudi ustvarja tam. Ne le iz hip hop scene, ampak številnih drugih žanrov. Smo pa redno tam rap ljudje, sam največ stvari posnamem v GT-ju. Ogromno je novih projektov, s katerimi se ukvarjam, zato sem vedno več tam. Nerad napovedujem, ampak trenutno delam na treh albumih. En album bo samostojen, pri enem sodelujem z YNGFirefly, pripravljam pa tudi album z odlično mlado pevko Neli iz Prekmurja."
Kako epidemija in številni ukrepi vplivajo na vašo dejavnost? Rap scena kljub vsemu tudi zdaj živi? Se srečujete ali komunicirate preko digitalnih platform?
"Glasbeni svet je utrpel veliko škodo. Ko so se začele omejitve, smo stopili v obdobje večje kreative, a to ne traja dolgo, ker potrebujemo doživetja, moramo iti ven, da se nam zgodi kaj novega. Zdaj pa so naši dnevi isti že nekaj časa. Manjka nam pristne življenjske inspiracije. Tudi v živo se glasbeniki manj srečujemo. Ko pridem v studio, nas tam ni deset, ampak sva dva. Seveda se ukrepov ne držijo vsi, nekaterim je vseeno, drugim ne. Tudi pri nas so se povečale digitalne vsebine, stvari so se selile na streaming platforme. Koncerti so v živo preko spleta, nekateri prodajajo celo vstopnice, ljudje to počasi sprejemajo, ampak jasno je, da to ni isto kot doživetje v živo."
Opažate, da Mariborčanom manjka družabno življenje? Druženj si želimo, a po besedah vladajočih so prav ta vzrok, da epidemija ne pojenja.
"Ljudje so naveličani vsega. Razumem jih. Tudi tisti, ki so največji zagovorniki ukrepov, in kar nekaj jih poznam, so naveličani. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, in to je najzahtevnejše. Ponavljajo se besede, da moramo zdržati le še nekaj časa, a stvari ne gredo na bolje. Tudi vlada ima težave s komuniciranjem, pogosto se izpostavljajo ljudje, ki nimajo velikega zaupanja med državljani, in to se pozna pri spoštovanju ukrepov. Potem je tu še skupina ljudi, ki je vedno proti, in situacija postane še bolj zapletena. Na mentalnem stanju ljudi se aktualno stanje, ki se kar ne konča, zelo pozna."
To opazite tudi na delovnem mestu?
"Seveda. Že med nami, zaposlenimi v UKC-ju, pa tudi pri pacientih in uporabnikih. Težava je, da je koronavirus vedno glavna tema pogovorov. O njem se pogovarjajo vsi, vsak z vsakim, kompetentni z nekompetentnimi, informirani z neinformiranimi. To je zdaj velik del našega življenja in povsem logično je, da smo tega po skoraj enem letu naveličani."
Se je vaše delo v UKC-ju zaradi epidemije spremenilo?
"Tudi moje delo se je spremenilo. Delovnik je ostal osemurni, med osmo in četrto. Smo pa imeli prej socialni delavci v bolnišnici konstantno stik s svojci, zdaj tega ni. Imamo prepoved, da sprejemamo ljudi, zato več dela opravimo po telefonu. Razmišljam, da bi si omislil brezžične slušalke, saj lažje razmišljam in delam med hojo, če govorim po telefonu. Deloma se strinjam, da je nekatere stvari zdaj lažje urediti, a v našem poslu je zdaj tudi veliko ovir, predvsem ko se ukvarjamo z birokracijo. Velikokrat potrebujemo podpise svojcev, a se zdaj z njimi ne moremo srečati, zato se postopki zavlečejo. Tudi pacientov, ki so v obravnavi, je zdaj manj, ker so navodila ministrstva takšna, da se ljudi ne zadržuje na oddelkih, če ni nujno. Še vedno pa nas je socialnih delavcev v UKC Maribor premalo, trije. Če eden zboli, je kaos."
1. V Mariboru je decembra potekalo evropsko prvenstvo v slam poeziji. Ste večkratni zmagovalec slam večerov v Mariboru, tudi državni prvak. Kako je minilo prvenstvo?
"Prvenstvo je bilo prvič v virtualni obliki, ker situacija po Evropi ni dopuščala drugačnih možnosti, v vsaki državi so pravila drugačna. Bil sem v tekmovalni komisiji, ki je beležila rezultate. E-slam prvenstvo je dobro uspelo. Zame je slam drugačna forma kot hip hop. V njem lahko stvari predstavim drugače, več svobode imaš, ker nisi vezan na glasbo, veliko lahko narediš s čustvi, predstaviš lahko poezijo, ki bi lahko obstajala le na papirju. Je forma, ki pritegne ljudi. Na evropskem prvenstvu je nastopila državna prvakinja, letos sem bil tretji v Sloveniji. Leta 2017 sem bil državni prvak in šel v Bruselj na evropsko prvenstvo. Spoznal sem veliko različnih ljudi, s katerimi sem še v stiku. Opazil sem, da razmišljamo podobno, čeprav prihajamo iz povsem različnih okolij."
2. Ste že preboleli covid-19 in ali se boste cepili?
"Da. V začetku decembra sem bil pozitiven na novi koronavirus. Trenutno se ne smem cepiti, ker sem tri mesece imun. Nato se bom cepil. Cepljenje je prostovoljno, in ko bo možno, se bom cepil."
3. Menda ste bili v preteklosti član skavting službe Dinama Zagreb. Kakšno je bilo to delo?
"Med drugim smo delali nekatere stvari za virtualne igrice. V osnovi je bilo moje delo takšno, da sem hodil na številne tekme, s seboj imel obrazce, ocenjevali smo mlade potenciale. Zelo nezanimivo delo je bilo. Nato se ti podatki združijo in zato ima tvoje delo zelo majhen učinek na celotno zgodbo. Slučajno sem bil na pravem mestu, da sem postal del tega posla. Tekme, ki sem jih gledal, so bile v Sloveniji."
4. Trenirate mešane borilne veščine. Koliko vam manjkajo treningi in aktivnosti?
"Zelo. Sicer sem že kar nekaj časa brez treninga, ker sem utrpel poškodbo. Po letu dni še imam težave, a se stvari popravljajo. Zdaj treniram individualno, delam na moči in kondiciji. Definitivno pogrešam kontaktne zadeve, že dolgo nisem nikogar udaril (smeh). Če to delaš nekaj let, se navadiš in vsaka stvar ti manjka, ko je ne moreš izvajati. Ta izostanek se ne bo poznal le rekreativcem, predvsem bo težava pomanjkanje treninga za mlade športnike in nižjeligaška tekmovanja, ki stojijo že nekaj časa."
5. Česa si želite v letu 2021?
"Več posluha države do ljudi. Želim si, da bi bili odločevalci v stiku z ljudmi na terenu in da bi prišlo do sodelovanja med njimi. V letu 2021 si želim složnosti ljudi, več kolektivne podzavesti in manj individualizma. V trenutni situaciji vidimo, da smo vsi vrženi v isto bitko, in lahko bi sodelovali. Pričakujem, da se bo situacija omilila, da bomo kmalu zadihali. Verjamem, da bo tako."
Verjetno se vsakodnevno soočate tudi z dojemanjem sedanje situacije med ljudmi, z različnimi mnenji in teorijami. Kako se spopadate s tem, kakšne so vaše pristojnosti glede tega? Tudi vi ste bili na hitro soočeni z novo realnostjo.
"Kot v številnih drugih panogah tudi mi, predvsem na začetku, nismo vedeli, kako ravnati v nekaterih primerih. Vseskozi so prihajala nova navodila. Veliko dela posvečamo institucionalnemu nameščanju pacientov in od ministrstva smo prejemali različna navodila, velikokrat pomanjkljiva, in institucije, recimo domovi za starostnike, so si jih tolmačile po svoje. Iz trenutka v trenutek je bilo treba najti kompromise z drugo stranjo. Kako novo situacijo razložiti pacientom in svojcem? Tu smo se zanašali na izkušnje, vseeno smo socialni delavci in to je naša naloga, to delamo celo kariero, to je naše poslanstvo. Veliko svojcev in pacientov smo znali pomiriti, so pa takšni, ki nas v tej vlogi ne vidijo in se zato znesejo nad zaposlenimi na oddelku. Takrat so zdravniki, medicinske sestre in drugi prepuščeni sebi in vse je odvisno od situacije."
Na covid oddelku bolniki vsak dan umirajo, svojci se od njih ne morejo posloviti. Tega nismo vajeni.
"To je nekaj novega in to se na žalost ne konča. Tudi zaposleni v bolnišnici se s smrtjo zdaj srečujemo več kot v preteklosti. O trenutnem stanju se veliko pogovarjamo, v obliki nekakšnih intervizij. V stroki socialnega dela je zelo pomembno, da med seboj delimo strokovne poglede, ker se v okviru dela srečujemo z občutljivimi temami, ni pa dobro, če te nosimo domov. Smrt zdaj spoznavamo na drugačne načine. Dogaja se, da po dolgih mukah nekaj uredimo, gospod ali gospa pa vmes premine. In to ni enostavno. V bolnišnici se s tem ukvarjamo vsak dan."
Ali številke, povezane s covidom, jemljemo preveč samoumevno? V Sloveniji je po prvih podatkih lani umrlo največ ljudi po drugi svetovni vojni.
"Odvisno od kroga ljudi. V bolnišnici smo za to bolj imuni, ker je to naš vsakdan. Ko se o tem pogovarjaš z domačimi, pa se čutita strah in zaskrbljenost. Številke se ne umirijo in zaskrbljenost se pri nekaterih veča. Znova obstajajo tudi tisti, ki jim je vseeno. No, v bolnišnici o tem ne razmišljamo, ker je naše delo znano, truditi se moramo brez pomislekov."
"Veliko svojcev in pacientov smo znali pomiriti, so pa takšni, ki nas v tej vlogi ne vidijo in se zato znesejo nad zaposlenimi"
Zdravstveni delavci so med epidemijo ves čas v ospredju, tudi na udaru. Vpeti ste v vrtinec čustev, kar zagotovo pušča posledice.
"Že od prvega vala vemo, da se pojavljajo izgorelosti. Ne le pri medicinskih sestrah, zdravnikih, negovalcih, tudi pri kadrovnikih, ker se spreminja način dela, odgovornost pa je velika. V zadnjih mesecih je zaradi pomanjkanja kadra aktiviranih veliko študentov. Izpostavljeni smo neznanemu, čeprav so kariere mnogih dolge več desetletij. Tudi sam sem zbolel, pa ne vem, zakaj. Tudi če si fit, v dobri formi, pridejo nekatere stvari za tabo. Hkrati so tudi zdravstveni delavci naveličani trenutnega stanja, v zunanjem in notranjem svetu je osrednja stvar koronavirus in temu ne moreš ubežati."
Doživljate marsikaj. Od nespodobnih kritik, da ne delate nič, do aplavzov na balkonih ob začetku prvega vala in nato preleta letal v znak hvaležnosti.
"Javnost bo vedno povedala svoje mnenje in na to moramo biti pripravljeni in absolutno je zdaj tega še več. Vse to se izraža z apatičnostjo delavcev, ki se nas je začela lotevati in se bo še poznala. Življenjske energije je pri nekaterih vse manj. To ne pomeni, da je delo kaj slabše opravljeno, nasprotno, na delovnem mestu je fokus stoodstoten, trpi pa zasebno življenje. Tam ni filtrov. Ko bo vsega tega konec, bomo videli posledice na več nivojih. Vse je odvisno od posameznika. Opazil sem, da nekaterim tak svet ustreza. Zadržanim ljudem ustreza, da so zdaj bolj sami, da jim ni treba v družbo in je v ospredju virtualni svet. Hkrati je pomembno dodati, da je trenutno stanje le začasno. To želim povedati tudi znancem, sodelavcem, prijateljem, kulturnikom. Potrpeti moramo, čeprav smo naveličani."
Na družbenih omrežjih pogosto zasledimo kritične, včasih tudi sarkastične zapise o aktualnih temah. So družbena omrežja primeren ventil za sproščanje frustracij?
"Naporno mi je spremljati hitre spremembe, ne morem jim slediti. Če kakšen teden ne pogledam, kaj se dogaja, ker mi je dosti vsega, sploh ne vem, kaj je novega, in takrat mi pomagajo sodelavci (smeh). Zakaj prav družbena omrežja? Nekaj ljudi me spremlja in dajo nekaj na to, kaj si mislim, zato z njimi to tudi delim. Nočem jim vsiliti svojega mnenja, želim le, da razmišljajo. Ne zdi se mi najbolj kul, da to delamo preko socialnih omrežij, a trenutno je to eden redkih načinov, kjer to lahko počnemo. Delam glasbo, in ko bodo zunaj novi komadi, bo tudi tam kaj govora o tem, vsi pa pesmi ne delajo."
Zdi se, da so posamezni uporabniki družbenih omrežij postali vse bolj agresivni in verjamejo, da je njihova resnica edina. Večina uporabnikov pa ostaja tiho in družbena omrežja uporablja kot vir nekaterih informacij.
"Včasih smo na družbenih omrežjih imeli debate in spoštovali mnenje drug drugega. Danes ima vsak svoj pogled in to je edina ultimativna resnica. Pozabili smo, da ima vsaka resnica več zornih kotov. Tudi če kdo, ki je retorično spodoben, piše zelo berljive in kvaziobjektivne stvari, skuša v sporočilo vkomponirati subjektivna mnenja, in mnogokrat gre za ljudi, ki so spoštovani in izrabljajo svojo moč. Družabna omrežja so bila včasih zabavna, veliko preveč časa smo preživljali na njih, za neumnosti. Tudi danes je na njih veliko neumnosti, a je problem večji, ker neumnosti najdemo med resnimi temami. Če sodelujem v debatah, sem pogosto na koncu slabe volje."
Raper Zlatko se je v zadnjih mesecih pogosto izpostavil. Imate mnenje o tem?
"Morda je prav, da se nekdo izpostavi, ko opazi nepravilnosti. Hip hop mora biti kritičen. Prav je, da je tudi priznal svoje napake, nekatere njegove metode seveda niso bile primerne. Ampak Zlatko je vedno tisti 'taglasni' v tej sceni, je borec za nekatere stvari."
Je to počel zaradi piara?
"Morda. Na neki način se moramo glasbeniki in kulturniki izpostavljati, zato je verjetno, da je tudi to bil namen. A bolj verjamem, da je zagovarjal svoje težnje. Kot pravi, je bil vedno glasen, proti sistemu in za ljudi. Tudi ko je bil medijsko neprepoznaven, je bilo tako."
Zasledil sem, da ste bili kaznovani zaradi kršenja ukrepov.
"Da. Na delovnem mestu imamo pogosto inšpekcijski nadzor. Na srečo disciplinskega postopka ni bilo. S sodelavko sva bila v pisarnah in sva dobila kazen, ker sva bila v tistem trenutku brez maske. Seveda sem napako takoj priznal, hkrati sem popenil, ker česa takega še nisem doživel. Pravila so pravila, vedela sva, kaj lahko sledi. Kazen sem sprejel, plačal polovičko 200 evrov, kmalu sem se pomiril, sem pa bil nervozen še cel teden (smeh)."
"Pri socialnih stiskah velikokrat ovinkarimo"
Ste tudi del Humanitarčka. Predvidevam, da je december za humanitarce najbolj naporen.
"Da. Ob praznikih je najbolj pestro. Sam letos nisem bil najbolj aktiven, je pa ekipa delala v eno. Letos smo akcijo 30 dni za 30 srčnih dejanj premaknili na aplikacijo, Sodelovalo je največ ljudi do sedaj. Starostnikov, ki jim Humanitarček pomaga, je ogromno. December ni nič drugačen mesec kot sicer. Ljudje potrebujejo pomoč vse leto in tudi mi smo aktivni vse leto. Na portalu Dobrodelko je mogoče najti informacije o specifičnih stvareh, ki jih pomoči potrebni potrebujejo."
Na spletu so zelo odmevne zgodbe Humanitarčka, v katerih ničesar ne olepšujete. Je to pri humanitarnosti pomembno?
"Fajn je, da se pove, kako je. Pri socialnih stiskah velikokrat ovinkarimo. Če nekdo je pasje konzerve, tega ne smemo skrivati, ne smemo napisati, da je ta slabo živel. Humanitarček želi predstaviti realnost. Ko te zgodbe pridejo do ljudi, se jih dotaknejo. Zavedati se moramo, da tudi v stabilnem svetu, kot ga živimo v Sloveniji, obstaja veliko zgodb tistih, ki so na socialnem dnu. Pri Humanitarčku ljudi spodbujamo, da pogledajo, kako živijo tisti okoli njih. Vsak pozna starostnika, ki potrebuje pomoč. Ne smemo pa pristopiti na silo. Posebno pozorni moramo biti zdaj, v začetku leta, po decembru, ko se na te ljudi hitro pozabi."
Obregnili ste se ob eno od izjav evropske poslanke Romane Tomc, ki je zapisala, da v Sloveniji ni revnih otrok. Opažate, da nekateri odločevalci nimajo (več) stika z realnostjo?
"Problem je, ko ljudje že dolgo niso bili na terenu, ko živijo v svojem mehurčku in ne pogledajo iz okvirov. Morda so v nekem obdobju poznali problematiko, a teren je stvar trenutka in realnosti. Nekateri poznajo le številke, birokracijo, zaprti so v pisarne, praktičnega vidika pa nimajo. So pa ljudje, ki na terenu nikoli niso bili in so do pomembnih pozicij v sociali prišli po politični poti ali pa naravnost s fakultete. Iz moje stroke, ki je ves čas na terenu, vidiš malo ljudi na pomembnih pozicijah, ker nimajo političnih ambicij ali se prehitro zadovoljijo s povprečnimi delovnimi mesti."
Kakšno je vaše mnenje o promociji ljudi s humanitarnostjo?
"To mnenje je deljeno. Nerad vidim, da se ljudje kažejo, da so naredili nekaj humanitarnega. Po drugi strani pa lahko nekdo, ki je prepoznaven, spodbudi tudi koga drugega, da dela dobro, če z ljudmi deli, da je to naredil tudi on. Obstaja veliko znanih ljudi, predvsem športnikov, ki so humanitarci. Tudi pri nas so botri, pa nočejo, da se o tem govori. Vem, da je tudi raper Zlatko večkrat izvedel različne dobrodelne akcije, a ni želel, da o tem poročajo mediji."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
