Barbara Bradač
Mariborski zavod za varstvo kulturne dediščine pokriva kar četrtino slovenskega ozemlja, skupaj 80 občin, na tem območju je 19 spomenikov državnega pomena. V kakšnem stanju so ti spomeniki?
"Recimo v Mariboru je Sinagoga obnovljena, v Črni na Koroškem je obnovljen Plečnikov spomenik, nekateri gradovi pa so v zelo slabem stanju, recimo Viltuš, ki je prazen in izropan, od velikopoteznih načrtov za dvorec Račji dvor ni nič, pri Borlu se kaže luč na koncu predora, pri Dornavi je vsaj pripravljen konservatorski načrt za obnovo, obnovljena je polovica gradu Negova, grad Grad se obnavlja desetletje, za Ptujski grad se pripravlja konservatorski načrt ... Predvsem pri tistih spomenikih, kjer je lastnik država, je stanje najslabše. Kjer so solastniki ali lastniki občine, se nekaj vlaga in dogaja, medtem ko država, ki ima te ogromne kapacitete na razpolago, ne ve, kaj z njimi početi."
Zakaj je tako? Bo pri tem kaj pomagala od vlade sprejeta strategija kulturne dediščine za obdobje 2020-2023? Kaj konkretno si od nje obetate?
"Obetamo si veliko. Zdaj je največji srž problema, da mi 'spomeničarji' izdajamo pogoje za vzdrževalna in obnovitvena dela, a država ne zagotavlja minimalnega sofinancerskega deleža. Ve pa se, da je obnova dražja od novogradnje. Leta je država za obnovo kulturne dediščine za celo Slovenijo letno namenjala 700 tisočakov, ki jih je razdelila preko razpisov. S tem zneskom še enega objekta ne moremo dobro obnoviti. Mi kot zavod pa tako nimamo nobenega denarja za obnovo. S to strategijo se obeta več državnega denarja, 33 milijonov evrov za kulturno dediščino. Čakamo na potrditev v državnem zboru. Ampak opozarjam, če bomo objekte samo obnovili, ne pa jim dali ustreznih vsebin, nismo naredili nič, kvečjemu smo objekte z obnovo samo izpostavili nujnosti sprotnega vzdrževanja. Torej objektom moramo dati takšno vsebino, da pritegne, da bo lahko financirala sama sebe in pokrivala stroške vzdrževanja, ker drugače bo objekt spet pristal na državnih plečih."
"Na tržnici so se pojavili nesrečni dežniki, za katere smo bili mi krivi, pa zanje nismo nikoli dali soglasja"
"O prireditvah in posegih v Mestnem parku bi se morali pogovarjati zdaj, ne pa, da lovimo zadnje dni v juniju"
Od ena do pet
1. Betnava, spomenik državnega pomena.
"Uspelo nam je ohraniti nepozidano okolico, kaže, da nam bo uspelo umakniti južno obvoznico čim dlje stran. Lokacija je zanimiva in ima ogromen arheološki potencial, a objekt zaradi lastniških razmer propada. Država ga je vrnila škofiji, od nje ga je prevzela slaba banka, ta pa je prodala stavbno pravico. V tem primeru lastnik ravna s spomenikom državnega pomena kot svinja z mehom, inšpekcijske službe pa tudi niso kaj dosti boljše."
2. Arheološko najdišče Piramida.
"Izjemna razgledna točka, ki bi lahko pritegnila marsikaterega obiskovalca, s potjo od Piramide preko Vinagove kleti do Lenta. Zdaj pa je tam nedokončana zgodba, s katero se dogaja škoda na delno izkopanih ruševinah. Če bi vedeli, da se bo tako zapeljalo, ne bi soglašali z zgodbo, kajti najboljši konservator je zemlja. S sodobnimi tehnologijami bi bilo že zdaj možno marsikaj urediti. To pa bi pritegnilo mlajše generacije, ki jih pogled na kamnite strukture ne prepriča."
3. Lent.
"Želim si, da bi Lent zaživel kot celota, da dobi tudi Koroška cesta in prostor in vsebino, ki bo pritegnila ljudi, vendar je pri tem treba razmišljati tudi o socialni sliki tega prostora in doseči, da zamenjamo socialno strukturo. To je tek na daljše proge."
4. in 5. Delavska kolonija in Železničarska kolonija.
"Obe imata status kulturnega spomenika in sta bili nekoč fenomen v širšem evropskem prostoru. V železničarski koloniji so objekti še vidni, v delavski pa je ostal samo še ulični videz. Tu je potreben sistemski pristop, ki pa si ga ne predstavljam brez sodelovanja stanovalcev."
"Brez spomeničarjev danes ne bi bilo ne Stare trte na Lentu ne Vodnega stolpa"
