Branka Bezjak
Vsak četrtek (odpade le, ko je zaprta knjižnica) Korenova pripravi posebne zadolžitve, naloge, izzive za udeležence skupine. Prejšnji četrtek je bila zaradi počitniškega časa udeležba prepolovljena, sicer redno pride kakšnih dvanajst obiskovalcev.
Miselne vaje, pisanje, obisk gostov
A tudi v tem poletnemu času četrtkova druženja niso namenjena le lahkotnemu klepetu. Z možgani je treba tudi telovaditi, jih kravžljati, izpostavlja Korenova. "Velikokrat jih nagovorim z reševanjem nalog, pri čemer vzamem, slišalo se bo smešno, naloge za logiko za prvi razred osnovne šole. In potem se matramo vsi, tudi jaz, a ko povem, od kod so naloge, se ne jezijo več name. Na sploh delamo vse, kar se da narediti z besedami, posežemo na vsa področja: družbeno, znanstveno, v zdravstvo, socialo, poskušam najti temo, ki je v določenem trenutku aktualna. Imamo tudi stalnice. Letos je mesečno ena od obiskovalk (večinoma namreč pridejo ženske) zadolžena, da pripoveduje pravljico. Pri tem mora pripraviti svoj pogled oziroma predstavitev na podlagi dodatnega gradiva, tudi gledališkega lista, če gre za delo, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer sama obiskujem premiere," še razlaga o vsebini Skodelice.
Ko je nečesa preveč, ne gre več naprej
Kako pa je sploh nastala skupina? "Šest let po invalidski upokojitvi se mi je zazdelo, da mi nekaj manjka, da moram še nekaj početi ob skrbi za gospodinjstvo. Najprej sem začela s polurnimi jutranjimi sprehodi, potem sem ugotovila, da potrebujem še kakšno socializacijo in si omislila Skodelico besed." A da je sploh prišla do te točke, je morala skozi težko osebno izkušnjo. Leta 2007 je namreč zaradi izgorelosti pristala v bolniškem staležu, dve leti za tem se je pri 51 letih predčasno invalidsko upokojila zaradi zmanjšanih kognitivnih sposobnosti: "Če bi me komisija sedaj videla, mi tega gotovo ne bi prisodila." Takrat se je zlomila zaradi izgorelosti, preutrujenosti. "Če delaš, kar ti je hobi, je zelo nevarno, da izgoriš. Sama si nisem znala postaviti meje, do kod je služba, kdaj je prosti čas in čas za družino. Delo sem si nosila domov, vstajala ob petih, skuhala, pospravila, otroke spravila v vrtec oziroma šolo, potem odšla v službo. In potem sem ostajala do večera. Ampak dolgo to ne gre, enkrat se nabere preveč," pripoveduje o svojih izkušnjah.
Več let v lutkovnem gledališču
Zase pravi, da je multipraktik. Veliko stvari jo zanima. Po izobrazbi je tudi učiteljica biologije in kemije, zmeraj je imela najraje matematiko, fiziko in kemijo, pravi, hkrati pa je oboževala slovenščino. "S kulturo, nastopanjem pa me je prva zastrupila mama. Ko smo se iz Prlekije preselili v Maribor, sem na osnovni šoli Ivana Cankarja pri Janezu Karlinu igrala v gledališkem krožku. V prvem letniku III. gimnazije me je nato Tine Varl povabil v Lutkovno gledališče Maribor, nakar sem igrala vsa srednješolska leta," se spominja. Dobila je celo ponudbo za študij v Pragi, a se je odločila za takratno pedagoško akademijo. "Mama mi je pripovedovala, da je učiteljski poklic najlepši na svetu. In ni mi žal, da sem se odločila zanj. Rada imam strukturirano delo, urnik, načrt, analizo izvedbe, pri kulturi je tega manj."
Po študiju je najprej učila v Sladkem Vrhu, kjer je vodila tudi otroško gledališko in lutkovno skupino, v odrasli skupini igrala, nato je imela še mladinsko gledališko skupino. Po ločitvi se je nato s sedanjim možem preselila v Radence, kjer je učila na gostinski šoli, po selitvi v Šentilj pa ni več dobila zaposlitve kot učiteljica, zato je štiri leta delala v Mladinskem domu Maribor. Leta 1992 pa je vendarle dobila priložnost za zaposlitev v kulturi. Po spletu okoliščin je bilo prosto delovno mesto tajnice Zveze kulturnih društev občin Kungota, Pesnica, Šentilj, nato je ob oblikovanju sklada prešla za vodjo območne izpostave, kjer je delala do upokojitve.
