Tomaž Ajd
"Vedno me pritegnejo stvari, ki jih ne vidimo vsak dan oziroma s katerimi nihče ne dela. Ne zanima me tisto, kar počne tisoč ljudi. Imeti moraš idejo, vedeti moraš tudi, kako jo boš uresničil na papirju. Ko je vosek enkrat topel, ga ne moreš več popravljati," o svoji odločitvi za posebno tehniko, enkavstiko, v kateri ustvarja že skoraj štiri desetletja, razlaga Franc Kolar. Kaj vse je v teh tehniki ustvaril v zadnjem obdobju, je od prejšnjega tedna na ogled v Galeriji Grad v Slovenski Bistrici, ko so odprli razstavo enkavstike z naslovom Čarobni svet voska.
Na razstavi je približno 50 slik. "Razstavljena so moja realistična dela in abstraktna dela. Prevladujejo abstraktne, a razumljive stvari. Zadeve, ki jih sicer lahko prepoznate, so narejene v abstraktnem stilu. Ljudje so se dlje časa zadržali v razstavnem prostoru. Imeli so tudi veliko vprašanj, spraševali so med drugim, kako dolgo sem ustvarjal slike in kako sem jih pravzaprav naredil. O moji tehniki večina ljudi ne ve veliko, zato sem na dveh mizicah razstavil tudi del svojega pribora, s katerim ustvarjam," je o povedal o dogajanju na odprtju razstave.
Izmenjujejo izkušnje
Enkavstika je stara slikarska tehnika, pri kateri uporabljajo topel vosek in smole, pomešane s pigmenti. V tej tehniki so na primer naslikani svetovno znani Fajumski portreti, s katerimi so v prvih dveh stoletjih našega štetja pokrivali mumije, pripravljene na pokop. Enkavstična umetnost je postala popularna pred kakšnimi tridesetimi leti, ko so pri ustvarjanju začeli uporabljati električne likalnike, kuhalnike in ogrevana pisala na različnih površinah. V tej tehniki ustvarjajo tudi nekateri sodobni slikarji v tujini. "Tudi v Evropi nas je zelo malo. Na Škotskem sta dva mojstra, eden, ki ima svojo galerijo, je tudi v Nemčiji. Svoje izkušnje izmenjujemo preko facebooka. Res je, da kar nekaj žensk ustvarja tudi na Češkem, vendar pa uporabljajo bolj enostavno tehniko," pojasnjuje mojster iz Slovenske Bistrice.
Kolar je sicer že na začetku svoje umetniške poti, ko je bil star približno 20 let, preizkušal različne stvari, iskal je drugačne barve. "Nekdo bi lahko rekel, da sem malo ekscentričen. Zanimivo mi je tisto, česar ne delajo drugi. Pri formi vivi vsi delajo iz lesa, kovine in kamna, jaz pa sem dve skulpturi naredil iz betona. Slike pokojnega Jožeta Horvata - Jakija so bile prve, ki so me pritegnile. Blizu sta mi tudi Hundertwasser in Klimt, pri slednjem predvsem manj znana realistična dela z veliko detajli. Tudi sam namreč rad ustvarjam detajle in finese," pravi še o svoji samosvojosti.
Tapetništvo uspešno vodil 40 let
Franca Kolarja dobro poznajo tudi kot mojstra tapetnika. Tapetništvo Kolar ima v Slovenski Bistrici dolgoletno tradicijo, saj se prenaša v četrto generacijo. Obrt je začel Josef Kolar leta 1904. Takrat so izdelovali predvsem konjsko opremo in "madrace". Nadaljeval je Jože Kolar do leta 1971, ko je obrt prevzel Franc Kolar. "Sprva nisem načrtoval, da bom prevzel obrt. Očetu sem res pomagal že od mladih nog, tudi v srednji šoli, končal sem gradbeno šolo, delal sem med počitnicami. Ko je oče šel v pokoj, je starejši brat, ki se je sprva učil obrti, postal učitelj. Zato sem se po premisleku odločil, da bom prevzel tapetništvo. Mojstrski izpit je bil zelo zahteven, v domačo delavnico so prišli kar trije strokovnjaki iz Maribora," se spominja Kolar, ki je obrt uspešno vodil 40 let. Začel je z obnovo oblazinjenega pohištva, kasneje pa dejavnost razširil tudi z odprtjem trgovine z repromateriali za tapetništvo in usnjeno galanterijo. Sedaj dejavnost vodi Francev sin Matej Kolar, a razmere so precej drugačne. "Sin ima zaposleno eno delavko, toliko dela je še. Včasih smo imeli tudi do sedem delavcev. Storitvene obrti pri nas niso dovolj cenjene. Ni možnosti, da bi bili cenejši od velikih trgovin. Zato dejavnosti, kot je naša, žal izumirajo. Mogoče pa se bo obrnilo. Stvar mora biti narejena kvalitetno. Sram bi me bilo, če bi prodajal nekaj, kar ni v redu."
Nenehno ustvarja
V ateljeju, kjer diši po vosku in barvah pa tudi po usnju in bencinu, dela z orodji, ki si jih je večinoma izdelal sam, saj pri ustvarjanju ne uporablja čopiča. "Določena orodja sem kupil v tujini, ker jih pri nas ni. Enkavstika je veliko bolj cenjena v ZDA. Tamkajšnji mojstri delajo velike slike. Pri meni to ne pride v poštev, ker je material, še posebej beli vosek, predrag. Za prodajo ne delam, delam za svojo dušo. Je pa tudi res, da je v Ameriki lažje prodati odštekane stvari," še pojasni mojster. Njegov nepogrešljivi pripomoček je tudi fen, s katerim razprši vroči vosek in barvo. Posebej ponosen pa je na električno gravirno iglo, s katero obdeluje tudi usnje. Drugi so bili zelo presenečeni, ko so videli, da mu je uspel ta postopek.
Tehnika, ki si jo je izbral za svoje likovno izražanje, mu omogoča najrazličnejše abstraktne forme, ki ga privlačijo. "Idejo dobim v določenem trenutku. Včasih na internetu opazim kakšno fotografijo in potem skušam barve prenesti na papir. Nisem klasik, včasih si mislim, da ne pašem nikamor. Rad imam stvari, ki so out. Ko rišem hišo, okna na njej ne smejo biti ravna. To je pač moj stil," še pravi Franc Kolar, ki nikoli ne miruje, iz dneva v dan nastajajo njegove nove umetnine. Zdaj ustvarja sliko za razstavo Čebele – naše življenje, ki jo bodo v nedeljo, 5. maja, odprli v galeriji Attems na dvorcu Štatenberg. Na njej bodo razstavljali fotografi foto in čebelarskih društev, slikarji likovnih društev in Čebelarski muzej Hergan.
