Barbara Bradač
Željna nastopov, aktivnosti, nemirnega duha, bi lahko rekli za režiserko in vodjo gledališke skupine KUD Rače Melito Maksimiljano Lašič, ki je nedavno za več kot 30-letno delovanje v kulturi in gledališki dejavnosti nasploh dobila častno Linhartovo priznanje. Nabrita sogovornica, Račanka po duši in srcu, je sicer 15 let v Avstriji poučevala otroke zdomcev. Po vrnitvi domov pa pred desetimi leti ponovno zavrtela kolesje gledališča.
Ob jubileju skupine ste izdali zbornik, za katerega ste vi zbrali podatke, in ugotovili ste marsikatero zanimivost.
"Iz leta 1923 je prva dokumentirana fotografija gledališčnikov. Čez tri leta bo sto let, odkar je nadučitelj Ivan Mohorko leta 1922 ustanovil šolski oder. Med letoma 1923 in 1939 so odigrali kar 23 iger. Po vojni je bilo ustanovljeno Kulturno-prosvetno društvo Lojzeta Kokola. V njem je bilo veliko mojih sorodnikov in drugih, ki sem jih kot otrok poznala, zato sem jih lahko tudi identificirala na fotografijah. Moram izpostaviti še, da zbornika ne bi bilo, če ne bi bilo Simone Napast, Boruta Batagelja in Marjane Granda."
Ves čas je gledališčnike spremljal tudi veliki manko, to, da še danes ni primernega prostora za ustvarjanje.
"Že po vojni so vaje po večini potekale v osnovni šoli ali v tovarni Pinus, tudi v gasilskem domu. Ves čas je bila zato prisotna želja po izgradnji novega kulturnega doma. Leta 1954 je bilo že vse nared za začetek gradnje na raški gmajni, postavili so celo temelje, a je zmanjkalo denarja. Danes sta tam zdravstveni dom in blokovsko naselje."
"Moraš biti samosvoj, če želiš preživeti in biti srečen"
