Ivačič je tudi med tistimi, ki največjega dogodka letošnjega poletja, mednarodnega zborovskega festivala Europa Cantat, ki bo v Ljubljani, zagotovo ne bodo izpustili. "Tak festival je za vsakega glasbenika izjemna priložnost za pridobivanje novih znanj, izkušenj in navezovanje stikov z glasbeniki z vsega sveta. Zato je zame to tako rekoč profesionalna nuja," pravi Ivačič, ki je tudi član organizacijskega odbora mednarodnega glasbenega Festivala Arsana na Ptuju. Zato ve, koliko dela je potrebnega za organizacijo tovrstnega dogodka. Izpostavlja, da smo Slovenci lahko izjemno ponosni, da bo letos festival, ki bo sovpadel s predsedovanjem Slovenije Svetu EU in 30. obletnico samostojnosti države, pri nas: "Srečni smo lahko, da imamo tako izvrstno ekipo, v kateri je tudi vodja mariborske izpostave JSKD, Matija Varl."
Glasba položena v zibko
Ivačič je med drugim soavtor učbenika za glasbo za gimnazijski program: "Glasba in umetnost nasploh sta v moji družini prisotna ves čas. Mama Darinka, učiteljica glasbe, je vodila številne pevske zbore in z njimi dosegala lepe uspehe. Oče Zdravko je bil vsestranski kulturni delavec in dolgoletni predsednik KUD Vladka Mohoriča Zreče, kjer sem sodeloval tudi sam. Že kot osnovnošolci smo z bratom in bratrancema nastopali kot vokalni kvartet, kasneje smo ustanovili tudi svoj band in nato še eno prvih a cappella vokalnih skupin v Sloveniji – VS Dust." Ker je bil najstarejši in je te projekte tudi vodil, je bilo kar samoumevno, da bo to tudi njegova poklicna pot. Po končani Gimnaziji Celje Center je študiral glasbeno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, nato pa še klasično petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegova žena Anita je profesorica slovenščine in angleščine, sicer pa valdorfska učiteljica, ki je pri svojem delu v šoli prav tako močno povezana z glasbo, saj ta pedagogika daje glasbi velik poudarek. Njunim otrokom – Jakobu, Veroniki, Janezu in Lenartu - je bila glasba položena v zibko, zato ne preseneča, da si nekateri (že) tlakujejo profesionalno glasbeno pot. "Zmeraj sva jih uspavala s petjem ali pa s pripovedovanjem in kasneje z branjem. V naši hiši ni televizorja. Nismo uporabljali ekranskih tehnologij za spremljanje glasbe. Otroci so jo spremljali in živeli ob naju, brez posebnega poudarka, kmalu pa so seveda začeli odkrivati vsak svojo ustvarjalno pot."
Vsak svoja zanimanja
Najstarejši, 19-letni Jakob, študira zborovsko dirigiranje v avstrijskem Gradcu. "Te stopinje so precej globoke, saj so bili zborovodje in glasbeniki že njegov prapradedek, pradedek in babica. Nad študijem, profesorji in akademijo je navdušen," pripoveduje Samo Ivačič. Do študija je nabral že kar precej izkušenj. Za zaključno projektno nalogo je v valdorfski osnovni šoli izbral glasbo, napisal je lastno skladbo za komorni orkester in pripravil tudi izvedbo. Na mariborskem konservatoriju je nato končal srednjo stopnjo klavirja, dodatno je obiskoval tudi glasbeni stavek in jazz klavir ter veliko nastopal. Kot srednješolec je dve leti vodil vokalno skupino Expe v Slovenskih Konjicah, lani pa odigral eno od vlog v opereti Planinska roža v SNG Maribor.
Gledališče, glasba, predvsem pa ljubezen do pisanja kratkih zgodb, pesmi in jezikov so strast 17-letne Veronike. Sodelovala je v predstavi Figarova svatba English Student Theatra na II. gimnaziji, s francoskim gledališčem gostovala v Franciji in Tuniziji ter nastopala z zborom. Že leta 2016 je v kratkem slovenskem filmu Hrepenenje odigrala glavno vlogo in spoznala mnoge skrivnosti filmskega žanra. Vse to ji sedaj zelo manjka: "Sedaj v izolaciji poleg petja pogosto zazveni iz njene sobe violina, katere nižjo stopnjo je končala."
Štirinajstletni Janez je pri uveljavljanju svojih interesov zelo odločen, pove oče o njem. "Ko se je pred tremi leti želel vpisati v plesno šolo in se starša s tem nisva povsem strinjala, ker je hodil že v glasbeno šolo, je kar sam poklical, pridobil vse informacije in se dogovoril za obisk treninga, kjer 'bom samo gledal'. Z navdušenjem je tako dolgo vztrajal, da sva se strinjala tudi midva," razlaga. "Ima močno voljo, predvsem pa se ne ozira na morebitne ovire, ki bi ga ustavile. To je njegova velika prednost." Poleg klavirja Janez igra kitaro in ukulele ter ustvarja z looperjem. Kot solist je nastopil že z En big bandom iz Kopra in Obalnim komornim orkestrom. Sodeloval je na mednarodnem tekmovanju Blejski zlati mikrofon, kjer je osvojil nagrado za najperspektivnejšega mladega pevca, lani pa je s svojo avtorsko skladbo Take me to Mars osvojil prvo mesto v kategoriji in veliko nagrado mednarodnega festivala FeNS v Kopru. "Svojo prvo skladbo je napisal, ko je bil star 12 let, do sedaj jih je že nekaj čez dvajset, tematike pa so zelo različne, od ljubezenskih do družbenokritičnih." Večina skladb je v angleškem jeziku, saj pravi, da se mu zdi angleščina spevnejša. Letos načrtuje izid svojega prvega albuma, s katerim se ukvarja tudi v okviru zaključnega šolskega projekta Waldorfske šole Maribor.
Čas izolacije in ukrepov dela umetnosti veliko škode
Tudi najmlajši, devetletni Lenart, že kaže zanimanje za glasbo. Navdušil se je nad tolkali in, kot pove njegov oče, je družinski specialist za ritem, zato že aktivno sodeluje v družinskih projektih. Poleg tega zelo rad riše, predvsem pa se igra v naravi, pleza po drevesih, kolesari in raziskuje domačo okolico. "Edini med nami pozna vse sosede v naši novi soseščini, kamor smo se preselili pred štirimi leti," pove sogovornik v smehu.
Skupni čas
Velika družina, ki živi v Radizelu pri Mariboru, terja organizacijo življenja in dela v hiši, tudi nekaj seznamov in urnikov. "Posebno naju veseli, kadar otroci spontano pricurljajo na kup, vzamejo svoje inštrumente in skupaj pojemo in muziciramo." Čeprav jim sedanja situacija prinaša še več skupnega časa, oba starša tako doma kot v službi jasno vidita, da je način dela in učenja na daljavo popolnoma neprimeren in skorajda povsem neučinkovit. "Mladim se dela velikanska škoda. Trdiva, da so prav oni najranljivejša skupina, ki bo dolgoročno nosila največje posledice sedanje situacije. Učiti se brez učitelja, neosebno in zgolj navidezno ni le manj učinkovito, pač pa tudi z marsikaterega vidika zelo škodljivo. Otroci potrebujejo vrstnike, da lahko zrcalijo svoje ravnanje, delo, odnose ..." Dodajata, da je tukaj še posebej močno oškodovana umetnost in upata, da bodo odgovorni kmalu sprevideli, da so sedanji ukrepi povsem neustrezni in pripravili drugačne rešitve.
