(MB-TEDEN) Sporočila mature 2020 v Mariboru

Vsako leto, ko so znani rezultati mature, zbiramo podatke o uspešnosti šol, o številu zlatih in diamantnih maturantov in o številu tistih, ki jim je na tej točki spodletelo. Uspeh splošne mature mariborskih gimnazijcev je primerljiv s prejšnjimi leti in je dober, le manj je najodličnejših maturantov. Zlatih maturantov je bilo v Maribor manj samo še enkrat v zadnjih desetih letih. Na vseh štirih mariborskih gimnazijah je bilo takšnih, ki so dosegli 30 točk ali več, manj kot samo na I. gimnaziji v Celju in enako število kot na gimnaziji v Novem mestu. Z Ljubljano, ki ima več dijakov, več gimnazij in ne nazadnje boljšo dostopnost do neformalnega izobraževanja, se ne moremo primerjati.
Zgodba gimnazij je res širša kot le zreducirana na nekaj statističnih podatkov o maturi, ​ampak o rezultatih mariborskih gimnazijcev se moramo pogovarjati, pa sploh ne zato, da bi rangirali šole, čeprav so rezultati na maturi trenutno statistično najbolj objektiven rezultat, ki z eksternim izpitom pokaže, v kakšnem stanju glede znanja je šola, njeni dijaki, nedvomno pa tudi, v kakšnem stanju je duh mladih v nekem okolju. Maribor potrebuje izjemne in najodličnejše osebe, da vlečejo družbo in mesto naprej, da okolje prosperira. Koliko jih ostane v Mariboru ali se jih vrne? Je to tudi razlog, da mestu ne uspe preboj?
Ravnatelj II. gimnazije Maribor Ivan Lorenčič, kjer so s šestimi zlatimi maturanti zabeležili najslabši rezultat v zadnjih desetih letih, razloge za manj najboljših najde v izbiri študija. Če ga dijaki nadaljujejo na študijskih programih, kjer ni omejitev vpisa, motiviranost za znati več in biti boljši močno upade. "Dijaki sami rečejo, zakaj bi se učil, samo narediti moram maturo, pa sem vpisan," ravnatelj povzame njihove besede. Na mariborski univerzi je manj kot deset odstotkov študijskih programov z omejitvijo vpisa. Tako dijaki svoj cilj dosežejo, tudi s sledenjem receptu, zakaj bi se trudili in mučili, če ni treba. Ravnateljica III. gimnazije Marija Lešer opaža, da tudi tisti, ki imajo potencial, niti ne poskusijo biti še boljši. Opažanje, da so mladi premalo ambiciozni, pa tudi razmišljanje mladih, zakaj bi se učil, saj tako ni službe brez zvez in poznanstev, morata skrbeti ravnatelje, rektorja, tudi župana. Ker dovolj ni vedno dovolj, sploh pri tistih, ki so lahko boljši. Ne zatiskajmo si oči, da se lagodnost in ležernost iz srednješolskih klopi ne odneseta na univerzo in kasneje v življenje.