Branka Bezjak
Najbrž ga ni človeka, ki bi se peljal skozi Razvanje in pri tem ne bi opazil hiše Antona Frasa. Telebajski, Fifi in cvetličniki, zajček in drugi liki iz risank, pravljic se "podijo" po njegovi trati. Pod ogromnim zmajem je nekakšno poletno počivališče, v velikega slona se z žlebov steka deževnica, izpod strehe se na fasado prebija ladja Ribiča Pepeta ... "Kje pa imate veliko gobo?" vprašam, saj so bili nekdaj na vrtu tudi Smrkci in njihovo domovanje. "Posodil sem jih članom ansambla Klapovühi," odgovori Fras, v katerem se skriva še veliko radoživosti, veselja do smeha, do dela, čeprav ne vzame več vsakega naročila, prošnje, s katerimi so se v preteklosti številni obračali nanj. "Imate srečo, da ste me dobili doma. Težko me je dobiti," je dejal, vesel obiska. Rad ima ljudi, a se je po smrti njegove žene marsikaj spremenilo. Ima hčerko in vnuka Marka, s katerim zadnje čase veliko časa preživita ob ribolovu, pa tudi s sosedi je v zelo dobrih odnosih, a vendarle je v hiši sam, zato se pogosto kam odpelje, pravi.
Želel je postati dober slikar
